Marec - Planinski Vestnik

Nekaj uvodnih besedi ob nameravani ustanovitvi bohinjskega društva »»Triglavski prijatelji«.
Avstrijsko planinsko društvo (Osterreichischer Alpenverein ČAV) je bilo ustanovljeno
na Dunaju leta 1872. Nemško in avstrijsko planinsko društvo (Deutscher und Osterreichicher
Alpenverein DČAV) pa je nastalo 1. januarja 1874. leta, ko se je avstrijsko
društvo pripojilo nemškemu. Obenem so bile osnovane sekcije, med njimi tudi sekcija
za Kranjsko (Section Krainj s sedežem v Ljubljani.*
Sekcijo za Kranjsko je vodil 1874—1877 Ottmar Bamberg, 1881—1889 Kari Deschmann,
za njim prof. Voss, Anton Garibaldi, potem 1894—1901 dr. Ludvik Roschnik. Slovenca
dr. Alfonza Moscheja najdemo v odboru kranjske sekcije samo prva tri leta.
O kakšnem omembe vrednem sodelovanju Slovencev z Nemci v kranjski sekciji je
škoda izgubljati besede. Bohinjski »»Triglavski prijatelji« so se rodili pred nemškoavstrijsko
sekcijo za Kranjsko!
Dve, tri drobne, skrite beležke v časopisih tistega časa (Laibacher Zeitung in Laibacher
Tagblatt) nam odkrivajo njegovo delovanje za povzdigo triglavske turistike. Tagblattov
bohinjski dopisnik nam leta 1870 pripoveduje, da so bili dosedanji triglavski pristopniki
zvezani s prav posebnim naporom in predrznostjo. Čeprav je že večkrat kdo nasvetoval,
naj izklešejo stopnice v krhek kamen, naj razširijo police in odstranijo štrleče kamenje
ter tako pripravijo hodno stezo, so bili ljudje gluhi za te opombe. Sedaj pa je znani
triglavski vodnik Šest iz Srednje vasi izjavil, da je pripravljen za 50 fl. pot na Mali
in Veliki Triglav tako popraviti, da bodo tudi manj odločni turisti pod vodnikovim
vodstvom mogli prispeti na vrh. Za naporno delo dvema delavcema v tolikšni višini
50 fl. ni pretirana vsota. Med številnimi prijatelji visokogorskih izletov ne bo težko
zbrati tega denarja. Šest je tudi voljan zgraditi pod Malim Triglavom bajtico za počitek,
v kateri bi lahko prenočevale tri ali štiri osebe. Darove zbira knjigarna Kleinmayer
in Bamberg v Ljubljani.
Naslednje leto prinese Laibacherca pod naslovom »Z Gorenjskega« naslednjo novico:
»»Sedaj ko sta nevarnost in strah, ki ju ni manjkalo pri prejšnjih triglavskih pristopih,
minula z dovršitvijo poti, obiskuje našo goro velikana vedno več ljudi. Nanj se je popelo
letos okrog 20 do 30 oseb. Prvi vodnik je Ivan Škantar, z njim hodi in vodi turiste
tudi njegova hči, komaj dvajsetletno dekle. S svojo korajžno hojo čez nevarna mesta
je očarala vsakega gosta. Oni gospodje, ki so se velikodušno odzvali pozivu in s svojimi
darovi omogočili novo pot, so v resnici zaslužni za našo prelepo Gorenjsko. No, dela
je še dovolj, posebej je treba urediti gorsko vodništvo, določiti vodniške tarife ter
uradno priznati vodnike, kakor je to že v sosednjih deželah urejeno. Čujemo, da
nameravata dva ljubljanska gospoda, ki sta bila 21. tega meseca na Triglavu, začeti
zbirati prispevke za planinsko kočo, ki naj bi se zgradila ob vznožju Malega Triglava.
• žan Ivan, Zlatomašnik, Slovenec 17. julija 1908 (Steska).
žan Ivan, Biserna maša, Slovenec 25. julija 1918 (Steska).
2an Ivan, J. Š . . .č, Iz podnožja Triglava, Novice 1. decembra 1872.
Evgen Lovšin, V Triglavu in njegovi soseščini, II. izd. str. 135—138, Tisk in klišeji -Ljudska pravica«,
Ljubljana 1946.
Po osnovni šoli se je šel učit za ključavničarja in podobarja, bil pa je tudi gorski
nosač. Če ga je spotoma napral dež in mu razmočil hlebce, jih je moral odnesti v dolino.
Seveda je moral, čeprav nič kriv, požreti zmerjanje in grajo.
Leta 1912 je začel s študijem arhitekture na Dunaju in v Gradcu. Študij je končal
po svetovni vojni leta 1922.
Bil je kandidat za gorskega vodnika. S prijateljem Hansom Pescosta je preplezal južno
steno malega stolpa Sella, ki še danes velja za modno plezalno turo in se imenuje
Trenkerjeva poč. Sledila je smer v Sass de Mesdi, smer v severovzhodni steni Mourfreida
in mnoge druge. Leta 1912 je v Cortini d'Ampezzo zmagal v alpski kombinaciji
in v smuškem teku.
Angelo Dibona in Hans Dulfer sta mu bila prijatelja. Z Dulferjem je I. 1914 poskusil
preplezati severno steno Furchette. 24 ur sta bila v steni, 100 m pod ciljem pa sta se
morala umakniti. Preplašila ju je skala, ki je mimo njiju zgrmela navzdol.
V prvi svetovni vojni je bil Trenker praporščak. O tem je napisal knjigo: Rocca Alta.
Potem je napredoval v komandanta planinske čete in sodeloval pri rušenju Lagazuoia.
Snov je uporabil v filmu »Gore v plamenih«.
Po vojni je v domačem kraju deloval kot dirigent. Zelo_ rad je igral violino. V tistem
času je tudi tihotapil, po vojni ni imel pravega zaslužka.
Leta 1925 je z dr. Arnoldom Fanckom naredil svoj prvi film, bil je nemi film z naslovom
»Usodna gora«. Film »Boj za Matterhorn« je sam režiral in igral glavno vlogo.
159 Tudi v angleško-nemški verziji tega filma je igral Carrela. Film je imel naslov »Gora