Marec - Planinski Vestnik

Čudo vseh čudes, prvikrat v zgodovini Kolenčeve družine smo bili do minute točni.
Pripravili smo se kot kakšna mala ekspedicija, v avtu smo se gnetli, oboroženi z virom
kalorij kot največji požeruhi na svetu.
Zadnji^ hip se nama je pridružila še mami. Najina družba ji sicer ni najbolj ugajala,
preveč je bilo tudi vožnje, na zadnje pa sva jo le prepričala, da se je sprijaznila z
najinim načrtom in kompanijo.
Vremenski začetek že ni bil najbolj rožnat. Sonček, dež pa spet strašna, črna nevihta,
ki nas je spremljala prav od tam, kjer se Drava prav sramotno imenuje še Drava (tako
majhna je), pa vse tja do Merana. Lilo je kot iz škafa, se oščajalo, kot bi se vso
vesolje zjokalo nad nami, pridni Italijani pa so namakali svoje znamenite sadovnjake,
kot da so v afriški puščavi. Saj nič ne rečem, njihova jabolka so res 1 A roba ampak
prav čuden pogled je bil na tiste curke od spodaj (iz cevi) in zgoraj (izpod oblakov).
»Urša, s tabo je vedno en velik drek. Čisto res, izlet bo propadel!«
»Daj no daj, oče, saj nisem jaz kriva, da nas takole zamaka. Žal nisem sveti Peter,
pa še on ne zmore takih čudežev.«
»Ne izgovarjaj se. Kadar grem s teboj, je vedno kaj narobe. Kar spomni se, zadnjič ko
sva rinila na Škrnatarico. Bil sem siv kot pepel, tako me je bilo strah. Povem ti,
iz tega ne bo nič.«
»Bo, bo, jaz pa vem, da bo. V nogi me prav nič ne čuka (revma namreč), mi bomo na
Ortlerju pa še sonce bomo imeli. Alo, staviva!«
»Za kaj?«
»Za pravi italijanski .gelato'. Enega za vrh in drugega za sonce.«
»Velja.«
In drugo jutro nas je res pozdravil zlati medaljon na nebu. Prebudil se je ravnokar
na , Stijfser Jochu 2760 m visoko in pozlatil velikane nad nami. Sramota, če se le spomniš
vršiške ceste. Takšna je, kot bi harmoniko vlekel, pa še je več kot »starega jurja«
nižja (v metrih seveda). Tu pa se gosposko, v zanimivih serpentinah pripelješ skoraj
do vrha Malega Triglava, ne požiraš prašne megle, ker so tu, kot kaže, tudi že na
visokogorskih cestah »izumili« asfalt.
Kar na horuk bi rada odrinila navzgor v osrčje ledenih gora, pa je bilo še prekmalu.
Morali smo še enkrat navzdol (seveda ne peš) in še enkrat navzgor do Suldna. Spet
sem se spomnila na Mlakarja. Ta se je pa namendral po cestah. Tam čez, kjer bi
po njegovem menju še kure morale nositi dereze, tam čez te vodijo prav na vse
strani ozke, ampak prav prijetne gorske ceste. Ne vem pa, kdo je bolj užival? Verjetno
on, saj tako ni imel časa za burne debate v trebuhu kovinskega konjiča.
Že ob dveh popoldne smo počivali v Payer Hutte 3020 m visoko. Prepričana sem bila,
da sem še kar socialno bitje, ampak kar je pa preveč, je pa preveč. Med potjo sem
znamo. Dougal Haston je bil eden najboljših alpinistov današnjega časa pa tudi eden
od najplemenitejših.«
Haston je svojo knjigo izdal I. 1972 v londonski založbi Cassel, I. 1977 pa tudi v francoščini
pri založbi Flammarion.
T. O.
PO SLEDOVIH »BITKE NARODOV«
Tako ime so v Vzhodni Nemčiji dali posebej označeni poti v okolici Leipziga, kjer je
od 16. do 19. oktobra 1813 besnela odločilna bitka proti »agresorju« Napoleonu. Podjarmljeni
evropski narodi so se združili in premagali Bonaparteja, ki je s svojimi
bojnimi pohodi razburjal Evropo nad dve desetletji. Na tistih bojiščih so še ohranjena
številna znamenja in spomeniki. Te med seboj povezuje »Pot po bojiščih bitke
narodov«, ima pa ta pot še drugo nalogo: utrjevanje nemško-ruskega bratstva v orožju.
Pot je dolga 35 km.
ATOMSKE SMETI V ALPAH — ŠE ENKRAT
T. O.
Poročali smo že o stališčih dr. R. Haslerja o spravljanju radioaktivnih odpadkov v Alpah.
V biltenu Les Alpes 1977/9 se je k diskusiji prijavil še dr. M. — A. Stoli iz Birsfeldna.
Premisliti je treba, pravi, če je za nizko radioaktivne odpadke res lahko najti primerna
odlagališča. Občine imajo pravico zahtevati pojasnilo, zakaj so potrebna poskusna vrtanja,
imajo pravico zahtevati garancijo, da ne gre za odlaganje radioktivnih odpadkov,
ne glede na to, kakšen rezultat vrtanje ima. Občine se boje, da bi se vrtanje za
nizko radioaktivne odpadke kasneje izsililo za visokoradioaktivne. Strah je utemeljen,
to vedo prebivalci Airola, ki so na svoji koži občutil zvijačnost NAGRA (Državne družbe 140