Marec - Planinski Vestnik

MALIC
GOZDNIK
MRZLICA
JAVOR ČEMŠ PL. KOŽICA
končno le obstopili cepin s škatlo. Leto pozneje (1974) je na tem mestu zraslo majhno,
a prijazno zavetišče PD Zabukovica.
Razgled z Gozdnika omejuje gozd. Vrhovi debelih dreves so cefrali zimsko nebo.
Stegovali smo se za soncem, ki je že medlelo na zahodu in nas opozarjalo na veliko
pomanjkljivost zimskih pohodov — kratek dan. Z uničevalnim tekom smo pospravili
dobrote iz Ivanovega nahrbtnika. Slavistka Jožica se kar ni mogla načuditi, česa vsega
planinci ne nosimo s seboj. Zakaj imamo velike nahrbtnike, pa je le spoznala.
Posvetovali smo se še glede spusta in se odločili za najkrajšo možnost. Vedeli smo
za Gozdnikovo brazgotino — poseko, ki se vleče od vrha pa prav do doline. Zaskominalo
nas je po tej »diretissimi«.
Venec razmršenih debel, ki je obdajal vrh, se je razblinil. Stali smo na začetku strme
poseke, ki je bila tu in tam posejana z mladim smrečjem. Iz snega so gledali samo
vrhovi. Za trenutek smo še pogledali čez Zabukovico, Griže in savinjsko ravnino na
Paški Kozjak, Stenico, Konjiško goro in Pohorje, nato pa se zaprašili po strmini
navzdol, saj se je v dolino že pritihotapil mrak.
Marjan je zavpil: »Glej, kakšna goba!« Trenutna nepazljivost ga je stala padec. Ob mladi
smreki se je do pasu pogreznil v celec. Padci po snegu so bili prijetni, dokler ni za
pasom ali vratom začel spreminjati agregatnega stanja. Dirjal sem po beli moki in
vzdigoval noge, kot bi gonil šivalni stroj. Če sem le za trenutek zamudil divji tempo
okončin, me je zabilo v sneg. Z glavo naprej. Tudi Alenki se ni godilo bolje. Vgreznilo
se ji je ob smrečici. Nemočno je obležala na trebuhu z glavo proti Zabukovici,
noge pa so bingljale proti vrhu. S plavalnimi gibi se je postavila v ugodnejši položaj.
Ko sem ji pomagal vstati, je bila še najbolj podobna mlinarju.
Divji spust se je še bolj divje nadaljeval. Preskakovali smo debla, padali v sneg,
se spet pobirali in dirjali, dirjali. Od časa do časa smo počakali našo slavistko, ki se
je odločila za na videz varnejšo pot. Previdno je sestopala po žlebu, ki smo ga zorali
mi. Ravnotežje je lahko lovila samo z eno roko, kajti v drugi je nosila ikebano. Od
številnih šipkovih plodov se jih je na celjski avtobusni postaji ohranilo le enoštevilčno
število.
Strmina je popustila, z njo vred pa tudi naš tempo. Na koncu sploh nismo več znali
hoditi po ravnem! S tresočih nog smo odvezali gamaše. Spet smo bili v dolini.
Mrak se je zgostil. Nad nami je lebdela Gozdnikova postava. Še vedno se je dobro
razločila pobeljena poseka. Navadna bela proga, objeta s temnim gozdom, nam je
naenkrat pomenila veliko. Vrinila se je na častno mesto naših spominov, kakor redka
ura na polici zbiralca starin. In kaj je sploh spomin? Samo možganska fotografija.
Ta se seveda razlikuje od slike, posnete s kamero. Fotografija Gozdnika nam pove
le gola dejstva, molči pa o nenavadnih, na nek način skritih doživetjih. Včasih je to
lahko mogočno drevo, skromna cvetka ali kakor v našem primeru divja pot. Vse to
uporabi možganska kamera za svoj posnetek. Morda res nekoliko zmaliči dejansko
podobo, vendar jo retušira s prefinjenim in nenadkriljivim čopičem, ki se imenuje
doživetje.
Sneg je počasi pronical v notranjost tople obleke. Hitro smo poiskali edino gostilno.
V temi smo počasi zlogovali sporočilo, ki nas je pozdravilo na vhodnih vratih: »Radi
bolezni bo gostilna do nadalnega zaprta.« Naši razočarani in premraženi obrazi so se
spet raztegnili, ko profesorica Mikčeva ni mogla krotiti svoje poklicne narave in je