Marec - Planinski Vestnik

v
L S i r T !
va] -°y it SVet Mar ?grtskega sedla. S sedla se spustimo navzdol in mimo
nfill®-^daJ !
g0S , tU u j , e pL koča) dos ežemo Mali vrh v tričetrt ure. Tura je
orientacijsko m tudi sicer lahka spust pa tudi ne zahteva ravno odličnega smučarskega
znanja. Spust je možen do sredine maja.
Zelo lepa j^e tudi kombinacija turnega smuka s sedla in zimskega vzpona na Manqrt
k. je zarad. izpostavljenosti dokaj zahteven. Na Mangrtskem sedlu se da za silo
prenočiti v kleti koče, ki bo najbrž ob obnovi dobila tudi zimsko sobo. Sicer pa nam
za turo s smučmi na Mangrtsko sedlo in njegovo bližnjo okolico zadostuje za vzpon
in spust le en dan.
TURNI SMUK S KOBARIŠKEGA STOLA
Kobariški Stol je najvišja točka dolgega slemena, ki loči dolino Učeje od Breginjskega
rfSS.1 hTn\ P n°nn° CJ A ?
Bre 9 in j em , gola In kljub zimi in višini sneg na tej strani
dokaj hitro kopni. Ostane pa na goleni m širokem vršnem slemenu, ki nam nudi poleq
smučanja tudi nenavaden razgled na Kanin.
Opis:
Tura je lahka, orientacijsko ni zahtevna (v slabem vremenu utegne biti nevarna)
bmuka je možna do konca meseca marca, ob ugodnih snežnih razmerah nekoliko dlie"
Za vzpon potrebujemo iz mejnega prehoda Učeja 3—3.30 ure.
m ° b n "° ve njenem prehodu Učeja (okoli 650 m, na cesti, ki povezuje 2ago z
talijo po dolin. Uceje) se vzpnemo po dokaj široki in rahlo vzpenjajoč se gozdni cesti
k. povprek prereze dolgo pobočje Stola. Sprva nas cesta vodi Ikozi gozd nato prek
senozeti m gozdn.h jas, dokler na planini Božci (1270 m) ne dosežemo vršnega slemena
btola. Po valovitem svetu se vzpnemo na sever na vrh Kobariškega Stola (1668 m)
u
Po smeri vzpona se tudi spustimo v dolino.
Opisom obeh tur sta dodani priložnostni skici z vrisanimi smermi turnih smukov in
variantami.
DRUŠTVENE
NOVICE
70 LET VRTNARICE ANČKE KAVS
V Soči je bil praznik. Verjetno pa ni nihče
vedel zanj, saj je Ančka vse preveč
skromna, da bi se razvedelo. 28. decembra
1977 je namreč poteklo 70 let, odkar
se je v Vrsniku rodila Ančka Kavs. Ančka
bi morda vse življenje preživela v rojstnem
kraju, če je v maju 1933 ustanovitelj
in tedanji lastnik »Juliane« ne bi poklical
v vrt, v katerem je bila potem vrtnarica
do upokojitve 31. 12. 1965. Kako pa je bilo
tedaj na začetku? Takole je zapisano in
natisnjeno:
»In še nekaj ljubega! Vrtnar v .Juliani' je
eden Tožbarjev, najstarejši vnuk Medvedarja.
Moj prijatelj ga je dal v Padovo
učit se vrtnarstva. Ker pa mora biti v službi
svojega gospodarja pogosto in dolgo
odsoten, je vrt zaupan skrbi nadvse pridnega
slovenskega kmečkega dekliča, doma
iz Soče, dve uri po dolini navzdol. Ta
dan za dnem pleve in zaliva, vzdržuje lesene
žlebove, poti in stezice, pravočasno
pospravi semena redkejših in najredkejših,
namenjenih za zamenjavo z drugimi
vrtovi. Nikoli ne stori česa narobe. Treba
je videti, s kakšnim občutkom dolžnosti in
kako vzorno vse to dela!«
»Ančka,« jo vprašam, kadar pride, »kaj
cveti v vrtu?« Zardela od zadoščenja, ponosna
na svoje znanje, našteva dolgo
vrsto cvetočih rastlin. Ve se, da v latinščini,
obe imeni izgovorjeni brez napake,
zmagoslavno ji zazveni glas, če gre za
redkost ali siceršnjo posebnost. Nič ji v
vrtu ni neznanega, vse pozna, vse vidi,
vse si zapomni. Občudovanja vredno je to
malo, tako neznatno dekle, ki je morda
obiskovalo nekaj osnovnih razredov v domači
vasi, v svojem do kraja doumljenem
vrtnem poslanstvu. Vrt sta njena ljubezen
in njeno veselje. Pohvali jo, ko te je vodila,
in nato stoji tiho in skromno ob strani.
Tudi to je redka vrednota!«
Te besede je zapisal Kugy, beremo jih v
njegovi zadnji knjigi »Iz minulih dni«. Gotovo
nam ne bi zameril, če bi mogel