Marec - Planinski Vestnik

meje niso posebno zamudne, če upoštevamo orientalsko »naglico« pri delu. Tipični
mejni postopek je pravzaprav takle: najprej carina izstopne države, nato policija
izstopne, nato policija vstopne države, nato carina z razkladanjem furgona in iskanjem
prepovedanih predmetov. Včasih kak član z jezikom podaljša postopek še za kaki dve
uri. Sledi nekaj tisoč kilometrov do naslednje meje. Dejstvo je, da se z nekaj iznajdljivosti,
angleščino in podkupovanjem v skrajni sili pride čez mejo kar hitro.
Pot nas je vodila po magistralni cesti do Niša in nato na Dimitrovgrad. Ugotoviti
moram, da je bil to najnevarnejši del poti, saj so naše ceste prenapolnjene s kamioni.
Tudi razbitine bi lahko odstranjevali hitreje, to delajo celo na orientu. Skozi Bolgarijo
smo morali priti v 12 urah. Kljub zamudi pa ni bilo nič hudega. Tu so bile ceste
dobre in prazne, imajo pa tudi nekaj avtoceste, ki je odlična. V Turčiji se je začenjala
vročina. Turške ceste, ki so sicer dobre do Ankare, so nevarne zaradi gostega prometa.
Čez Bospor smo bili hitro, saj nam je pomagal nov most.
Tja grede smo od Ankare dalje vozili skozi osrednjo Turčijo. To se nam je maščevalo
s kakih 800 km makadama, ki je ponekod resnično načenjal živce. Tu smo imeli najslabšo
cesto na vsej poti do Kabula. Čez Iran je šlo hitro, šli smo ob Kaspijskem
morju. Od tam smo vozili v zelo blag klanec (do Mashada), ki nas je zaradi voznikove
nepazljivosti veljal en dan popravila v puščavski vročini in seveda nekaj sto km
zaostanka. Verjetno je odpovedal termostat in je voda počasi izhlapela iz hladilnega
sistema. Omenim naj le, da smo imeli na armaturi merilec za temperaturo vode.
Iranske ceste so zelo dobre, prav tako tudi afganistanska do Kabula, zato smo bili
tam kar hitro. Naš veleposlanik nas je zelo prisrčno sprejel, ne pa tudi kabulska administracija,
ta nam je pobrala precej časa. Pot smo končno nadaljevali čez Salang proti
Ghazniju, kjer je bilo konec normalnih cest. Čemur od tam dalje pravijo cesta, zasluži
posebno pozornost. Hitrost se meri v dnevih vožnje in povem naj, da smo 400 km
vozili 4 dni po 14 ur dnevno, kar da povprečno hitrost 7,14 km/h. Posebej naj poudarim,
da smo vse zastanke nadomestili z nočno vožnjo. Avtomobili so bili polni drobnega
prahu, ker je bila suša. Še sreča, ker sicer ne bi prišli nikamor. Cesta je bila namreč
kar zvožena zemlja. Bilo pa je nekaj mostov. Naš vodič je včasih vprašal, koliko
je do 20 km oddaljenega kraja (tipično vprašanje), odgovor se je glasil: »Ja, kake tri
ure.« No, vozili smo se potem navadno še pol dneva. Vozila, ki vozijo po tistih cestah,
so kaj čudna. Navadno so do Fajzabada angleški bedfordi, specialno visoki seveda, od
tam dalje pa so ruski. Za vse je skupno, da so zelo stari, da bencinarjem meče ven
svečke vsak dan vsaj trikrat, da so redno preobloženi in da imajo za hlajenje motorja
153 na strehi kabine 100 1 vode, ki prosto teče skozi motor. Vsak kamion ima tudi podkla-