Marec - Planinski Vestnik

Verein in der VVochein) predlaga dotična društvena pravila in prosi: — naj veleslavna
ces. kralj, deželna vlada dovoli društvo .Triglavski prijatelji' in njega tukaj predložena
pravila postavno potrdi.« Pod tem besedilom prošnje so za začetno oznako »Za društveni
odbor« podpisani isti predlagatelji, kakor na koncu pravil.
Ne vemo, zakaj so pravila obležala v predalu, dokler jih ni objavil »Slovenski Narod«,
niti ne, zakaj je prošnja s pravili prispela na pristojno oblastvo toliko pozneje.
Kermavner nadaljuje:
Bohinjski »Triglavski prijatelji« so se lotili samo ustanavljanja svojega društva, ki ga
pa niso spravili niti do ustanovitve niti do kakršnega koli pravnega dejanja v zvezi z
napravami, ki so jih dali zgraditi ljubljanski planinci — investitorji. To jim je preprečila
birokracija, kateri so prišla v roke šele dne 24. septembra 1872 vložena pravila. Že
referent, ki jih je prvi poučil, je predložil prepoved ustanovitve društva zaradi — po
njegovi sodbi bistvene — pomanjkljivosti v čl. 4, ki navaja kot sedež društva Bohinj,
t. j. dolino z več kraji, ne pa določen kraj, kakor je zahteval društveni zakon; o drugih
pomanjkljivostih, ki jih je v pravilih našel, je menil, da niso tako tehtne narave, a če
bi deželna vlada že zaradi tiste poglavitne izrekla prepoved, potem bi lahko navedla
še druge kot dodatne razloge svoje prepovedi. Referentovemu predlogu se je v vsem
obsegu pridružila komisija, ki je obstajala iz takratnega kranjskega deželnega predsednika
grofa Alexandra Auersperga in treh vladnih svetnikov: kneza Metternicha
(sina tistega avstrijskega kanclerja Metternicha, ki ga je odpihnila z oblasti revolucija
marca 1848), dr. Schoppla in von Hofferna. Zasedala je 27. septembra 1872 in sklenila
odklonilni odlok, ki poleg poglavitne prve točke v nezadostno določenem sedežu
društva navaja še druge.
Ne vemo, ali je poleg te negativne rešitve kranjskega deželnega predsedstva, ki jo je
po njegovem navodilu sporočilo predlagateljem radovljiško okrajno glavarstvo pač brž
po 27. septembru 1872, oblast še kako namignila bohinjskim podpisnikom, naj pustijo
zadevo pokopano. Tako sporoča Kermavner.*
V moji knjigi (»V Triglavu in njegovi soseščini«) pa lahko beremo naslednje zaključne
besede o Žanu in Bohinjcih:
Sedaj po postavitvi prve koče imajo Bohinjci, kakor izvemo drugod, nove načrte, nove
želje, ki ne zaostajajo za nalogami današnje planinske organizacije. Zgraditi letno
bivališče v Srednji vasi za tujce (pa tudi domače gostilne so dobre, kakor Smukavčeva
v Česnici in Mavričeva na Bistrici), postaviti novo kočo v Vratih med Velim poljem
in Mojstrano, v kateri naj bi stalno bival vodnik in redil ovce in koze, da bi bilo mleka
in mesa pri roki, prirejati družabne sestanke, skupne izlete, ustanoviti knjižnico,
popravljati pota, skrbeti za vodnike, dajati pobudo za ustanovitev novih planinskih
društev po drugih krajih, na skupnih potovanjih v male podeželske kraje buditi smisel
za naravo med narodom! To so bile visokoleteče misli in zlasti gradovi v oblakih, o
katerih so sanjali naši vrli Bohinjci.
Prvo slovensko planinsko društvo je bilo torej ustanovljeno leta 1872! Imelo je svoje
* Dr. Dušan Kermavner, O prepovedi gorenjskega tabora in o bohinjskem uporu leta 1871, Časopis za
zgodovino in naravoslovje, leto 1969.
videl, da je Zermatt postal »božja pot« alpinistov, je položil na mizo 1000 frankov
za kočo na grebenu Hornli. Sekcija SAC Monte Rosa je dodala 1500 frankov, »zrajtali«
so se s 500 franki takoj za njo zermattski vodniki, da bi bili tudi »zraven«.
L. 1880 je bilo sklenjeno, da se postavi na gori zidan bivak. Prav nič več! To je bilo
v času, ko je Materhorn prišel v program petičnih popotnikov, ko je — tako pripoveduje
Kugy — mlad »gentleman« izjavil, da bo prišel na Matterhorn v lakastih čevljih
— in je tudi res prišel. Nekdo si je dal tesno na trup privezati desno roko, češ, za
Matterhorn rabim samo levo. Res, nič ni novega pod soncem, če gre za človeško nečimrnost!
Prvo zavetišče na Matterhornu je sprožilo val navdušenja. Kar pa je prineslo, ni bilo
razveseljivo. »Nered, umazanija, zanikrno gospodarjenje« je spremljalo »konjunkturo
Matterhorna«. Tako so pisali pred 100 leti, še bolj proti koncu 19. st.
Bivak so kar naprej krpali, švicarski in inozemski časopisi pa so terjali novogradnjo.
Ko je Hans Pfann sam po grebenu Zmutt prišel na vrh Matterhorna, je bivakiral raje
na prostem, ker je bivak pokal na vseh svojih šivih.
L. 1902 je sekcija Monte Rosa prevzela bivak v svojo režijo. Občina Zermatt, lastnica
zazidalne površine, pa ji ni dovolila razširiti stare postojanke. Situacija je šla na nož,
ko je Zermatt postavil hotel »Belvedere«. L. 1914 je sekcija Monte Rosa gnala stvar
pred vvališki državni svet. Ta je s sekcijo sklenil pogodbo, po kateri se nova koča ne
bi smela »obrtniško« izkoriščati, prenočišč pa ne bi smela imeti nad 17. 162