You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
je izlil svoja gorniška doživetja. Ojcinger je po času nastanka Kugyjeva četrta knjiga<br />
(1935), a je pri nas prišla na vrsto kot zadnja, šesta. Zato nam je skoraj vse, kar je<br />
Kugy v njej povedal o Ojcingerju, tako ali drugače že znano. Novega je malo, še<br />
največ dogodki iz Ojcingerjeve mladosti. Kar zadeva le-te iz Ovčje vasi, je bil Kugy<br />
v hudi zadregi. O Ojcingerju ni znal povedati ničesar, kar ne bi bilo značilno za<br />
vsakega drugega Ovčjevaščana tistega časa. Ojcinger mu je pripovedoval tudi o svojem<br />
življenju v bolgarskih gozdovih, o dogodkih, ki se v današnjem času berejo<br />
že kar naivno, kot romantična ljudska pripoved: Tri roparske tolpe so se klatile<br />
tedaj po bolgarskih gozdovih in dva vojaka je ubil strašni Koci Cigarin, preden je<br />
sam omahnil v smrt. Takšno in podobno branje moramo seveda presojati iz časa, v katerem<br />
je živel Kugy, ki je bil sicer odlično izobražen in razgledan v srednjeevropskem<br />
okviru, a niti milimeter zunaj njega. Ojcingerjeve balkanske dogodivščine so bile<br />
zanj popolna eksotika, prav primerna snov za razgovor ob ognju v bivakih. Kugyjevo<br />
srednjeevropstvo se kaže še v nečem. Nikjer ne pove, da je bil Ojcinger Slovenec,<br />
oz. pove to posredno, ko pusti v knjigi spregovoriti tudi dr. Paula Kalteneggerja.<br />
Citirajmo prevajalca: »Toda človek ima vtis, da vstane prava Ojcingerjeva podoba pred<br />
nami šele v zadnjem Kalteneggerjevem opisu, neolepšana, polna odkritega občudovanja.«<br />
Naj še dodamo, da ima za poznavanje Ojcingerja enako vrednost tudi spominski<br />
zapis, ki ga je o njem napisal Turna (Plan. <strong>Vestnik</strong> 28: 261, 1928). Kugyju<br />
se vprašanje Ojcingerjeve narodnosti ni zdelo pomembno, saj še sam Ojcinger — kot<br />
piše Turna — na svoj slovenski rod ni dal dosti. Stal je, Kugy, na stališču v tedanji<br />
monarhiji gospodujočega naroda, za katerega so bili drugi narodi zanemarljiva vrednota,<br />
komaj kaj več kot folklorno zanimiva posebnost. Časi so se zelo spremenili,<br />
nekaj nostalgije pa je vendarle ostalo. Razodeva se npr. kot ideja o »Mitteleuropi«, pri<br />
čemer pa že izraz sam odkriva željo po nekdanji dominaciji. Kugyju kljub njegovi<br />
slovenski krvi nemštva ne moremo zameriti, saj je bil v domači hiši deležen nemške<br />
vzgoje, na katero niso mogli vplivati tedanji italijanski iredentistični tržaški krogi,<br />
kaj šele kraške mlekarice in drugo »pomožno« osebje, ki je prihajalo v njegovo<br />
tržaško hišo pri zadnjih vratih. Prav pa je, da tudi ob Kugyju postavimo nekatere<br />
stvari na pravo mesto in se jih zavedamo. S tem pa smo že pri prevajalcu.<br />
Na vrsti je torej, kot poslednji, a pri slovenski izdaji te knjige ne najmanj pomembni<br />
profesor Marijan Lipovšek. Od Kugyjevih knjig je Lipovšek poleg Monte Rose prevedel<br />
tudi Triglav in zdaj Ojcingerja. Že pri prevodu Triglava je opravil imenitno delo, ki še<br />
ni bilo po zasluženju ocenjeno. Vsaj toliko kot sam prevod imamo v mislih še spremno<br />
besedo in opombe, s čimer se nam Lipovšek predstavlja kot izredno razgledana in<br />
kultivirana osebnost naše kulturne srenje. Pri Ojcingerju je Lipovškovega izvirnega<br />
deleža (Spremna beseda, Opombe in pojasnila, Seznam krajevnih imen, Dodatna pojasnila)<br />
dobrih 30 strani. Navajeni smo komentiranih izdaj literarnih del, še več, v tem se<br />
kaže precejšen del aktivnosti naših literarnih in kulturnih zgodovinarjev. Žal se njihovo<br />
delo vse preveč omejuje na področje »čiste«, to je tradicionalno pojmovane kulture,<br />
o čemer nam zgovorno priča tudi zbirka »Naša beseda«, v kateri so povsem zanemarjene<br />
obsežne plasti tudi naše besede, npr. planinsko (80 letnikov Planinskega <strong>Vestnik</strong>a!)<br />
ali pa, to postavljam kot naravoslovec, naravoslovno pisanje. V tem se kaže preozko,<br />
nesodobno pojmovanje kulture, včasih nezadostno celo v njenem »ožjem« pomenu.<br />
Za Lipovška kot prevajalca in razlagalca Kugyjevih del pa govori vse. Je planinec<br />
z bogatimi izkušnjami, s poznavanjem snovi in okvira Kugyjevega pisanja, je umetnik<br />
besede in še posebej zvoka in zato povsem kos Kugyju pisatelju in glasbeniku, skratka,<br />
v Lipovšku ima Kugy kongenialnega prevajalca. Lipovškovega deleža pri prevodih<br />
Kugyjevih del ne moremo označiti drugače kot pomemben dosežek slovenske kulture.<br />
Najprej nam je v Spremni besedi povedal, kar je dobro vedeti, kadar prebiramo<br />
Kugyjevega Ojcingerja, o Ojcingerju samem, o Kugyjevem odnosu do vodnikov in o teh<br />
vodnikih, o Ojcingerjevi narodnosti in o gorskih imenih. Vse je napisano trezno,<br />
z ljubeznijo in spoštovanjem do Kugyja in naklonjenostjo do Ojcingerja. Tako kot<br />
v knjigi o Ojcingerju spoznavamo tudi Kugyja, tako se nam v svoji Spremni besedi,<br />
hote ali nehote, predstavlja tudi Lipovšek. Nadvse potrebno in zaslužno delo je<br />
Lipovšek opravil s pregledom krajevnih imen, ki se pojavljajo v knjigi. Z znanstveno<br />
natančnostjo je iz mnogih virov zbral slovenske, nemške, furlanske in italijanske oblike<br />
posameznih krajevnih imen. Pri tem je neizogibno prišel do dela, ki ga je v naših<br />
gorah imenoslovno opravil dr. Turna. Neskončno smo lahko veseli, da nam je Turna<br />
rešil toliko slovenskih imen, obenem pa nam je tudi žal, da smo imeli samo Turno in<br />
da so njegovi zapisi največkrat edini zapisi slovenskih ledinskih imen na dandanes<br />
narodnostno skoraj že tujem ozemlju.<br />
Toliko o Ojcingerju, Kugyju in Lipovšku. Ojcinger ni Kugyjevo najpomembnejše delo,<br />
vendar je v njem obilo snovi za razmišljanje in za duhovno bogatitev.<br />
Obzorja so tudi tega Kugyja izdala v primerni opremi (od Kugyjevih prevodov so v tem<br />
pogledu ponesrečene le Julijske Alpe v podobi) in tako uspešno končale Kugyjevo serijo<br />
(tistega dela iz I. 1940, namenjenega vojakom na fronti, ve se, katerim, menda ja<br />
ne bomo dobili?)
Change language