Marec - Planinski Vestnik

OD TREMARIJ DO TROJAN
PETER
SKOBERNE
Namesto uvoda — Kum (1219 m)
Do kolen smo se vdirali v celec, ki je valoval med drevjem. Ivan je kot lokomotiva
enakomerno in neutrudno utiral gaz v nedotaknjen sneg. Za njim smo se majali
vagončki: dve debitantki, obe Jožici, Alenka, »družina« Kokovnik, Peter, to se pravi jaz
in končno še Krešo, takrat še Marjan imenovan ...
... Za ovinkom se je svet zravnal, zdaj do vrha Kuma ne bo več daleč. Zagledal sem
se v divji gozd na levi strani zasnežene ceste. Naenkrat se mi je zazdel tako znan.
Seveda, saj smo pred petimi leti ravno tu nekje prav veseli prišli na cesto ...
.. Izogibali smo se nizkim vejam in iskali prehod med drevjem. Ravnokar smo obšli
večjo vrtačo. Naša četica je nebogljeno vijugala sredi tihe, razbrazdane in zasnežene
divjine. Pred mano se je pravkar pobirala slavistka Jožica. Popravila si je rumeno
baretko in stepla sneg s hlač: »Pa ste prepričani, da smo na pravi poti?« »Seveda, saj
je vsaka pot prava, samo da drži navzgor!« Verjetno nismo bili preveč prepričljivi, tako
da je že sicer nizka in nestabilna debitantska morala zdrknila še za nekaj številk
niže. Tedaj se je nenadoma, kot v grških tragedijah, pokazala rešitev. Vlogo deux ex
machina je opravil Ivanov vzklik: »Cesta!« Hitro smo podaljšali ušesa in napeli oči —
nič. Šele malo naprej so se drevesa toliko razmaknila, da smo zagledali ozek, bel trak.
Morala debitantov (saj sem že povedal, da je zelo nestabilna) se je pognala v višine ...
... Veje so se umaknile globoko pod temno modro nebo. Stal sem na spihanem vrhu
Kuma. Nagonsko sem se obrnil proti severozahodu, kjer so mi pogled vklenile Alpe.
Počasi sem tipa! mogočne zasnežene sklade posameznih vrhov, katerim je narava z
neskončno domišljijo vtisnila osebnost. Kako bi jih sicer naši predniki lahko tako
tankočutno imenovali in vtkali v svoje pripovedke. Pil sem moč, ki je izvirala od skalnih
mogočnikov. Nisem morda prav zato pririnil na vrh?
Z Ojstrice sem prestopil na Raduho, se podričal po njenem hrbtu, preskočil Plešivec
in se ob planotastem Pohorju kotalil čez Paški Kozjak, Stenico, Konjiško goro, Boč,
do samotnega roga Donačke (Rogaške) gore. Ta prehod od ošabnih Grintovcev do
skromnih gozdnatih sorodnikov me je spomnil, kako je pravzaprav predgorje ob Alpah
zapostavljeno. To sta dva različna svetova, ki ju ne smemo med seboj primerjati,
ampak v vsakem posebej iskati lepote in vrednote. Zanje moraš odpreti še tretje uho,
ki leži nekje znotraj človeka. Žal je veliko ljudi ravno na to uho gluhih ali vsaj
naglušnih.
Za uravnano Kopitnikovo planoto sem zagledal značilni Maličev hrbet, ki je s Šmohorjem
ločen od Gozdnikove piramide. Čisto pred mano, tam čez Savo, se je bohotil