Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
končno — 16. avg. 1877 le vdal Francozom:<br />
Vodnika, oče in sin Pierre Gaspard sta<br />
imela na vrvi 20-letnega barona Emmanuela<br />
Boileauja de Castelnau in uspelo<br />
jim je priti na Grand Pic de la Meije. Boileau<br />
je v almanah CAF 1877 opisal težave<br />
vzpona, pa tudi to, da je mladi Gaspard od<br />
jeze in razočaranja »jokal«, ko je kazalo,<br />
da ne bodo uspeli. Ko so prišli na vrh, je<br />
Gaspard vzkliknil: »Tega vrha pa tuji vodniki<br />
niso dobili!«<br />
Danes je tisti vzpon normalna pot, vendar<br />
ne lahka.<br />
L. 1885 so Ludvvig Purtscheller, Emil in<br />
Otto Zsigmondy prečili ves masiv la Meije.<br />
Nekaj dni nato se je Emilu Zsigmondyju<br />
v južni steni la Meije utrgala vrv in tako<br />
je zadela plezalska smrt avtorja znamenite<br />
knjige »Nevarnosti v Alpah«. La Meije<br />
je bila usodna gora tudi za znamenitega<br />
miinchenskega plezalca Emila Sollederja,<br />
ki je prvi preplezal severozahodno steno<br />
Civette. Smrtno se je ponesrečil leta 1931.<br />
TAJVAN (DALJNOVZHODNA ŠVICA)<br />
T. O.<br />
Tajvan, nekaterim bolj znan pod imenom<br />
Formoza, je kakih 400 km dolg in 150 km<br />
širok, v glavnem gorat otok. Od severa<br />
proti jugu se vleče 270 km dolgo centralno<br />
gorovje, paralelno pa še do 1000 m<br />
visoko hribovje Taitung. Na svojem severu<br />
ima Tajvan vrsto vulkanov. V centralnem<br />
gorovju je več nad 3000 m visokih vrhov:<br />
Yu-Shan (ali Mt. Morrison) 3997 m, Hsue-<br />
Shan 3884 m, Tsuko-Shan 3931 m, in Siukuluan-Shan<br />
3883 m. Kar 54 gorskih vrhov<br />
je vsokih nad 3000 m. Otočani se gora ne<br />
bojijo. So stari Kitajci, ki verujejo, da so<br />
na vrheh bližji bogovom in zato gredo na<br />
vrhove — umirat. Na otoku so tudi zelo<br />
dobro urejena planinska zavetišča in koče.<br />
POKLIC GORSKEGA VODNIKA<br />
SE JE SPREMENIL<br />
T. O.<br />
Klasični gorski vodniki so že izginili. Nič<br />
več ne čakajo na kliente na klopcah v<br />
Zermattu, Suldnu, Saas-Fee in v drugih<br />
krajih alpskih dežel. Danes vzdržujejo biroje<br />
in razpošiljajo prospekte, v katerih ponujajo<br />
svoje usluge. Včasih so vodili posamezne<br />
petičnike na domače vrhove, danes<br />
jim je glavni zaslužek v izobraževalnih<br />
tečajih in na turah, na katere vodijo skupine.<br />
Nekoč so delali nekaj tednov poleti<br />
in jeseni, zdaj imajo pozimi in spomladi<br />
na smuških turah in tečajih prav toliko<br />
dela. Najboljši ali najbolj znani vodniki<br />
so zaposleni tudi v »mrtvih« mesecih od<br />
oktobra do decembra, od aprila do junija<br />
z Nepalom, Afriko, Južno Ameriko, po vsej<br />
zemeljski obli.<br />
Večina vodnikov dela v raznih planinskih<br />
šolah. Samo v nemško govoreči Evropi je<br />
40 velikih šol, ki so kar velika podjetja, saj<br />
zaposlujejo po 190 gorskih vodnikov na<br />
leto, so pa tudi manjše šole, ki shajajo<br />
s petimi vodniki (npr. znani planinski cenše<br />
en dan, že četrti dan brez hrane, samo nesladkan čaj so pili. Potem so v enem<br />
od šotorov našli kilo sladkorja. In bili so takoj bolj pri močeh.<br />
Ko so naslednje jutro načeli tkim. jugozahodno škrbino, jih je spet drobil silen vihar.<br />
Scott je medtem postal že pravi plazilec, tako da je bil nekaj časa na čelu. Bonington<br />
pa je slabel, ni več normalno dihal, le hropel je. Očitno ga je napadla pljučnica.<br />
Na jugozahodnem sedlu so kopali v sneg, da bi našli deponirano hrano. Našli so nekaj<br />
zmrznjenega riža, dva zavojčka bonbonov zoper kašelj in nekaj mleka v prahu.<br />
Naslednja etapa — cilj je bil bazni tabor II. Sestop je bil tu olajšan, kajti napeta vrv<br />
ki je ostala pritrjena od vzpona, jih je varno peljala do tabora. Žal, tabora ni bilo več'<br />
verjetno ga je odnesel plaz. Ni jim kazalo drugega, kot da gredo naprej do glavnega<br />
tabora, se 7 km dalje in to po takem svetu, ki je za hojo po vseh štirih skrajno neugoden.<br />
Scott je moral vsako »colo« tega sveta premagati kot plazilec. Ko je ob 22 30<br />
prispel na cilj, je imel vse štiri plasti na svojih specialnih hlačah predrgnjene. Kolena<br />
so mu zatekla, spremenila so se mu v eno samo rano, obkroženo s podplutbami Bila<br />
so seveda ledeno mrzla.<br />
Strašno! Tudi bazni tabor je bil prazen. Eastcourt, ki je v njem čakal na četvorico, je<br />
tisti dan odšel v Askole, ker je slutil nesrečo. Peti dan šele se je vrnil z dvanajstimi<br />
nosači iz plemena Balti.<br />
Nosači so improvizirali nosila in Scotta odnesli v Askole. Bonington je prišel k sebi<br />
In je sam premagal to pot. V Askolu je čakal helikopter. Grenka usoda je hotela, da<br />
je imel okvaro v motorju. Ko je hotel pristati v Skarduju, mu je odpovedal rotor. Scotta<br />
je ta nesreča spet zelo pretresla, vendar je kakor po čudežu ostal nepoškodovan.<br />
Oba, Scott in Bonington, sta izgubila v tej avanturi vsak po 30 funtov telesne teže.<br />
Bonington je moral v Askolu čakati na drug helikopter celih sedem dni. — Neverjetno<br />
bi ahko rekli. Prišlo je v vse glavne planinske liste, a ne samo to. Objavil ie to kalvariio<br />
1<br />
tudi »Der Spiegel«.
Change language