Marec - Planinski Vestnik

okras, nato pa so me sošolci vprašali, zakaj se telohu reče črni teloh, ko pa ima
vendar bele cvetove. Pojasnil sem jim, da ima rastlinica ime po strupeni črni koreniki.
Prišli smo na stezo, opremljeno s kričeče svežimi markacijami. Sledili smo ji čez nekaj
gozdnatih grebenov. Malo nas je že skrbelo, saj je pot držala proti zahodu, to pa je
bilo v nasprotju z našimi orientacijskimi občutki. S pogledi smo iskali kočo na Šmohorju,
vendar nam je drevje zastiralo razgled. Nič ni pomagalo, prepustili smo se
radovednosti in vodstvu markacij pa čakali, da se bo svet odprl. Na pregibu smo slutili
čistino, zato smo se nemo zagrizli v strmino. Nismo se zmotili — pred nami je bil
TV pretvornik. Na betonskem podstavku je bilo z rdečimi črkami napisano: ŠMOHOR
/2 URE. Vse bi bilo v najlepšem redu, če ne bi ost rdeče puščice merila naravnost
v nas, torej v smer, od koder smo pravkar prišli. Smo zgrešili? Oprostite! Mi nikoli
ne zgrešimo, le včasih naredimo ovinek s poti in si mimogrede ogledamo zanimivosti
Na drevesu je bila pritrjena zelena skrinjica z markacijo in znakom Savinjske poti.
Takrat je bila zamisel neutrudnega zabukovškega planinca Florijana Šona še v povojih
saj smo prišli na vrh le nekaj dni za markacisti. Končno še lahko izdam ime naše
tokratne »zanimivosti« — prišli smo na Malič. Za ta vrh nismo še nikoli slišali, zato
smo bili prijetno presenečeni. Sledila je prosta zabava. Najprej smo si čez poseko
ogledali Hum nad Laškim, Kopitnik in Kozje, nato so nekateri uživali v soncu, Bernarda
pa je kot ponavadi takoj zaspala.
Zadovoljni smo se spustili proti Šmohorju in si spotoma še natančno ogledali mesto
kjer smo zavili proti vzhodu. Kdo ve, kdaj nam bo to še koristilo. Pri koči so nam
postregli z mlačnim čajem. Posebnost niso bile okrušene čajne skodelice, ampak mastni
Nevvtonovi kolobarji na površini osvežilne pijače. Ker smo se zanimali za fiziko, smo
si ob tem pojavu temeljito razložili interferenco na tankih plasteh. Pa naj še kdo reče
da je šola v naravi nekaj novega!
Pred biološkim kabinetom je stala Alenka iz e razreda. Poznal sem jo le površno,
zato sem se začudil, da me je ogovorila. Spraševala me je, če se lahko pridruži
našim sobotnim izletom ali pa mora zato obiskovati biološki krožek. »Kar pridi na
sestanke planinske skupine. Ti so vsako soboto drugje, obvestila pa so v petek,« sem
ji odgovoril, nato pa so mi misli splavale drugam. Pozabil sem na Alenko, saj'nisem
mogel vedeti, da bo postala ena izmed naših najzvestejših planink.
V začetku smo hodili v hribe res samo člani biološkega krožka, prav kmalu pa so se
nam pridružili planinci. Že po prvi skupni turi smo se zlili v enotno biološko usmerjeno
planinsko skupino.
Jesenska megla je zaudarjala po plinu, zraven pa se je še mešal smrad gostega jutranjega
prometa. Komaj sem čakal, da izginem iz Celja. Na avtobusno postajo sem prišel
kot ponavadi, med zadnjimi. Edini sem namreč vedel za točen odhod avtobusa. Z veseljem
sem ugotovil, da so se nam pridružile kar tri debitantke: Alenka, Angelca in
Irena. Naziv je že dovolj zgovoren. Seveda, uganili ste, pridobili smo tri nove planinke.
Zanesljiv znak debitantstva so bile tudi teniške in torbice, ki so nadomeščale
nahrbtnike. Nikoli se nismo glede tega smejali na glas ali kaj poučevali. Veliko bolj
vzgojna in prepričljiva je bila na primer strma drča ali pa globoko blato.
Pravkar ste spoznali prvi »čin«. Pa si poglejmo še ostale: kadar se udeležiš samo
enega izleta, ostaneš večni debitant, besedi se seveda uporabljata kot zbadljivka
V nasprotnem primeru postaneš kandidat za planinca. Ta izraz se uporablja le formalno
in nikoli v vsakdanjem pogovoru. Kandidat za planinca pa je bil povišan v pravega
planinca šele na skupnem izletu v Alpe. Po poštenem krstu seveda.
Izstopili smo v Tremarjih. Zaradi megle smo hvaležno sledili markacijam, ki so nas
vodile po blatnem kolovozu proti Šmohorju. Nič kaj prijetna pot, posebno še za debitante
v teniskah! Nekdo je glasno obljubil, da je šel z nami zadnjič v lahki obutvi.
Sola v naravi že deluje, smo bili drugi v mislih malce zlobni.
Pozornost smo posvetili redkemu jesenskemu cvetju. Vse polno je bilo lepljive kadu-
Ije, katere rumeni srpki so se lepo ločili od temnega ozadja gozda. Cvetovi so večji
od njene travniške sestrice, ki odpira svoje modre cvetove poleti. Prav zanesljivo jo
spoznamo, ko se dotaknemo njenega lepljivega stebla.
Veliko je bilo tudi raznih sviščevcev. Na pot je s svojimi številnimi modrimi cvetovi
silil svilnati svišč ali svečnik. Veliko je bilo tudi omamno dišečih cvetov verjetno