Marec - Planinski Vestnik

PLASTIKA ALI USNJE ZA KVEDROVCE
IN DRUGE GORSKE ČEVLJE
Proizvodnja že nekaj let oznanja, da bo v
5—10 letih v hribih prevladal čevelj iz
umetne snovi. Seveda se nabirajo testi, ki
to parolo postavljajo na hladno. Npr. firma
Hanvvag (Nemčija) je objavila naslednje
poročilo:
V zadnjih letih je bilo narejenih več testov,
ki naj bi odgovorili na vprašanje, kaj se
bolj obnese v gorah, čevlji iz umetne
snovi ali iz usnja. Testi so po ogromni večini
ocenili usnje kot daleč najboljši material
za navadne in specialne čevlje, med
specialne pa štejemo tudi gorske čevlje.
Doslej ne poznamo materiala, ki bi lahko
nadomestil usnje. Vsi vemo: čevelj mora
biti v glavnem vedno enako raztezen in
raztegljiv, mora biti mehak, upogljiv, elastičen,
vsekakor prilagodljiv na dnevne
spremembe pri prostornini nog, obenem pa
ni vseeno, kako vodo prepušča in kako
jo sprejema. Firma Hanvvag je hotela ugotoviti
s primerjavo in to v gorah v najtežjih
okoliščinah, če te trditve o usnju zares
držijo. Primerjala je svoj čevelj »Hanvvag
Haute Route Plus« s specialnim višinskim
škornjem zelo znanega producenta.
Osebe, ki so pri testu sodelovale, so bili
mednarodno priznani alpinisti, producenti
planinskih filmov, gorski vodnik z državnim
izpitom in alpinistka, ki se je udeležila
nekaj ekspedicij. Teste so delali v Mt.
Blancu, Dolomitih in Bernini.
Kriteriji primerjalnega testa so bili:
1. Absorbcija znoja in dihanja urbasa oz.
plastične lupine;
2. Zadrževanje toplote in stabilnost podplata;
3. Udobnost pri hoji (vzpon z ali brez
smuči; sestop z ali brez smuči; hoja z
derezami; plezanje; smuški spusti).
Absorpcija znoja in dihanje pri čevlju
»Hanvvag H. R. P.« omogoča vedno suhe
noge, četudi je človek obut dalj časa. Pri
čevlju iz umetne snovi nastaja kondenzna
voda, ki je ni moč odpraviti. Posledica:
mokre noge, če je v tak čevelj noga dalj
časa obuta, se nujno hlade in ohlade. Ta
vlažnost povzroča tudi razne razkrajalne
produkte npr. nožne glivice. Zadrževanje
toplote in stabilnost podplata sta pri H.
H. R. P. zadovoljivi. Pri umetnem čevlju je
podplat pretanek, to pa povzroča, da se
noge ohlade. Tenak podplat je pri plezanju
sam po sebi nevaren, ker ni stabilen. Prilagodljivost
usnja je znana, je pa tudi
potrebna, saj se noga v svojem volumnu
čez dan spreminja 4 do 5%. včasih celo
8 %. Umetno usnje te sposobnosti nima.
4. Pri vzponu z ali brez smuči ni razločka
med usnjem in umetnim čevljem.
5. Pri sestopu je umetni čevelj slabši: negibljiv
je v gležnjih zaradi sistema in zaradi
trdega materiala, poleg tega pa vrhnji
»Vse v najlepšem redu?« ga je ogovoril Bonington po svoji stari navadi, ko se je kmalu
znašel pri njem. Obema je bilo takoj jasno, da morata varčevati z energijo, če hočeta
živa iz žrela »Ljudožrca«. »Ne skrbi, ne boš umrl,« je bodril Bonington. Pa tudi Scottu
ni šla v račun misel na smrt. Bil je popolnoma pri zavesti in je razmišljal samo to, kaj
zdaj (tako je pozneje izjavljal).
Nič dobrega se jima ni pisalo. Sedela sta 7000 m nad morjem, eden težko ranjen, drugi
že ves izčrpan po drugem poskusu v Ogru. Znočilo se je, potegnil je oster veter. Nista
slutila, da je pred njima 14 dnevna kalvarija: Ko bo minila, ju bo gora spustila, do kraja
ju bo zdelala v nekakšno karikaturo »snežnih mož«. Na bivak, kjer ju je čakal Mo
Antoine, v taki noči nista niti smela pomisliti. Bonington je v sren s sekirico izsekal
jamo za oba, da sta v njej na pol sede na pol leže imela vsaj malo zavetja. Mraza je
bilo —34° C. Scott se je zatekel k svoji metodi, s katero si je ogreval noge v še bolj
mrzli noči na Everestu: Oba sta si sezula specialne škornje in vse volnene nogavice,
nato pa sta si bose noge drug drugemu grela med stegni. Vsake pol ure sta si noge
zmasirala in se s tem ubranila spanca, ki bi bil zelo verjetno usoden. Pogovarjala sta
se o hrani, ki je nista imela prav nič, in o svojcih v daljni Angliji. Že dva meseca sta
bila v Karakorumu, za Everest pa je Scott rabil samo 33 dni.
Ko se je zdanilo, sta se oba počutila bedno. Vendar sta se takoj začela spuščati z vrvjo
— Bonington naprej, Scott za njim, kakor je pač zmogel. Ko sta tako prišla do snežišča
v vpadnici vrha, je Bonington poiskal mesto za bivak. Pri tem je zmagoval strmino nad
65 stopinj. Scott se je plazil za njim po rokah in kolenih, z rokami pa grabil za stopinjami
in zaseki, ki jih je naredil Bonington.
Medtem sta Mo Anthoine in Clive Rovvlands, četrti v ekipi, zapustila svoje snežno
duplo in šla iskat vršno navezo. Sešli so se v nekakšni grapi. Scott se je razveselil,
češ, ne bo se mi treba plaziti. Toda stena je bila tu tako strma, da ga niso mogli nositi
štuporamo. Moral je po štirih naprej. 188