Marec - Planinski Vestnik

zelena, ljudje pa nekam bolj živahni. Na dvorišču so neprestano trgovali. Domačini so
nam in Poljakom poizkušali prodati šale, kape in barvaste kamne v zamenjavo za ure,
posodo, čevlje in obleko.
Nosači so svojevrstni posebneži. Zelo različni so: mladi — pravi vaški »frajerji«,
drugi starejši — na obrazu se jim vidi, da so na svojih ramah prenosih že veliko
tovorov. Nekateri imajo prave hribovske čevlje — zapuščina prejšnjih odprav. Enemu
od nosačev sem dala pulover. Pomagal mi je čez deroči Mandaras. Potem je nosil tisti
pulover, če je bilo še tako vroče.
Ko smo odhajali iz Ouazi Deha, se je zbralo okoli nas precej vaščanov. Mahali so nam
v pozdrav in zdelo se mi je, da so imeli žalostne obraze. Mi pa smo bili veseli.
Odhajali smo domov in to je bilo takrat najvažnejše.
Sedaj je v Ouazi Dehu verjetno že zelo hladno. Morda je že zapadel prvi sneg. Potem
je vasica čisto odrezana od sveta. Ljudje so prepuščeni sami sebi. Če kdo zboli —
njegov problem. Razen če ni to najbogatejši človek v vasi. Tega bodo s konji prepeljali
v bolnišnico v Eškašem. Življenje teče naprej, tu in tam.
VETER Z GREBENOV
DEN CEDILNIK
Ogenj počasi dogoreva. Modrikast dim se vrtinči ob skalah, veter z grebenov ga odnaša
po dolini navzdol. Včasih poči v žerjavici, da pepel frli naokrog; med odpadki na ognju
je nekaj zdravniških ampul.
Z morene se vsipa grušč in pada čez umazane ledene stene.. Kamenje glasno zaropota,
pa takoj zopet vse obstane in utihne v navidezni negibnosti.
Zadnji nosač je odšel po stezi navzdol po morenah. Brskal je po smetišču pod šotori,
prekladal kartonske škatle, z nosaško palico obračal pločevinke in iskal kaj uporabnega,
kar so drugi pred njim spregledali. Potem si je, kleče na tleh, oprtal tovor, počasi
vstal, rezko zažvižgal skozi stisnjene ustnice, se malo opotekel po kamenju in odšel
proti dolini s kratkimi, hitrimi koraki. Prazne konzerve, ki jih je privezal na tovor, so
tiho pozvanjale.
Nekaj članov odprave v rdečih vetrovkah je izginilo za ovinkom doline. Malo so postali,
se ozrli navzgor, glasno zavriskali in zakrili so jih skalni robovi.
Blizu na skali sedi prijatelj in piše svoj dnevnik.
Ostala sva sama. Vsi so že odšli v dolino.
Ostal je dim, ožgan kartonski sod z napisom Polish Hindukush Expedition, polno
drobnih papirjev, ki jih je veter počasi raznašal, in kamniti zidovi. Ostala je drobna,
siva miš med skalami, ki je tolikokrat privohljala skozi zid; sprehajala se je po dišečem
prostoru med vonjavami slanine in pudinga, smukala je mimo ogromnih človeških nog
v težkih čevljih in živela kot v raju sredi te kamnite in snežne puščave.
Vse je prazno in podrto, skozi zidove piha veter in odnaša drobne papirje.
Morena bo ostanke počasi odnesla in zmlela v ledeniku, ostal bo le spomin, pa še ta
bo zbledel.
Razcefrani beli kosmiči hitijo nad grebeni. Včasih zapiha veter in mi vzdigne list
v dnevniku... Berem o sestopu z Nošaka na tabor dve. Z opotekajočimi koraki, žejen
in lačen, stopam proti šotoru, trudno se usedem na ploščato skalo. Samo Martin mi
odzdravi. Šel sem naprej v dolino in srečeval obraze, vesele in jezne. In moje veselje
je bilo vedno bolj grenko, čim nižje sem bil.
Voda šumi nekje v ledeniku pod umazanimi ledenimi stenami.
Gledam naokrog. Tu je stal šotor. V njem sem ponoči ob sveči pisal o mnogih
stvareh. Prijatelj pa je igral na flavto Beethovna. Igral je odlomek iz 6. simfonije —
Hvaležni občutki po nevihti, počasi, po črkah, kot jih je imel zapisane na papirju:
A F C A F C F A C . . .
Gumbaz je v megli, Nošak je zakrit, tudi Aspe je v oblakih, nebo je vedno bolj sivo,
vse je neizrazito, v rahli meglici. Popoldne bo snežilo. Dim se vrtinči po zraku, veter
ga odnaša proti dolini, obrača mi liste...
V temi sem taval med podirajočimi se morenami in krog svetlobe je taval z menoj.
Raketa je šinila kvišku proti zvezdam, dolg rdeč lok je zarisala po temnem nebu, ko je 148