Marec - Planinski Vestnik

padala na tla, kamenje je bilo rdeče, ledene stene so bile rdeče in grozljive v čudni
svetlobi. Potem pa popolnoma črne, ko je raketa izžarela v gluho temo.
Le voda je šumela v podzemlju.
Viki gleda proti grebenom. Sama sva ostala v baznem taborišču, vsi so že odšli v dolino.
Veter grebenov mi obrača liste ...
Halo Petrač, halo trojka, javite se, sprejem. Zoko ima črno brado in brke, ozek obraz
in velike, pametne oči. Ure in ure ponavlja v vvalkie-talki iste besede. Črni lasje mu
v šopih silijo čez trakove od baterije. Njegova dolga silhueta stoji na moreni, z njegovimi
črnimi lasmi se igra veter z grebenov ...
Dnevi so bili tako polni dogodkov, da me je odhod presenetil. Odprava je končana,
vračamo se domov. Le počasi dojemam to in sam pri sebi poskušam končati vse dolge
in lepe ture in se posloviti od gora. Oziram se na stene in vrhove, pa se vedno bolj
skrivajo za oblake. Pokrajina se mi zdi otožna, žalostna, samotna. Poslavljam se od
teh temnih ploščatih skal, ki so tako tople na soncu, od sive miške, od moren, ki se
podirajo dan in noč, od vrhov, kjer sem spoznal zavist, nerazumevanje, redek prijateljski
stisk roke, poslavljam se od dima, ki ga veter odnaša v dolino.
Čez nekaj ur bom hodil po planinskih travah, ob reki Mandaras bom obiral črni ribez
in vonjal rdeči šipek.
Ne vem, zakaj sem tak kot pokrajina.
Nobene kavke ni na pogorišču. Veter mi obrača liste ...
JUGOSLOVANSKA SMER V HINDUKUŠU
MARJAN BRIŠAR
Ležim v vreči sredi puščavskega peska in puham oblačke dima. Kakšno ugodje, sredi
neskončnih valov peska, na toplem zraku, gledati puščavsko nebo in po sedmih
mesecih kaditi pipo. Misli mi uhajajo nazaj v tesni šotorček na ledeniku pod južno
steno Noshaka.
Zoran kuha, z Janezom pobrskava po opremi. Čeprav natančno veva, kaj imamo, nama
duša ne da, da ne bi vse pregledala. Po juhi in kuhani čokoladi se spravimo v vreče.
Nekam nelagoden občutek se nas polašča, ko spet debatiramo o nameravani smeri.
Vse je bilo že nekajkrat premleto v bazi, toda tu je vse drugače. Skoraj dva kilometra
visoka stena s tristometrskim zaledenelim skalnim podstavkom, z ogromnimi ledišči
in obrobnimi zevmi je naredila na nas mogočen vtis. Spet in spet se ponavlja vprašanje,
ali bomo bivakirali, kako visoko in kolikokrat, pa kakšne posledice lahko nastanejo
pri takih bivakih. Alpski stil plezanja se v visokih gorah še ni udomačil. O njem
se v glavnem le sanjari, pa ne samo med slovenskimi, ampak tudi med alpinisti svetovnega
slovesa. Bilo je samo nekaj več ali manj uspelih poizkusov. Kljub vsemu smo
se mi odločili za ta stil. Zakaj pa ne bi bil tudi Slovenci enkrat med svetovno avantgardo?
Kolobar, ki ga meče čelna svetilka, išče pot med razpokami in seraki, ko se vzpenjamo
proti steni. Ko se dani, smo že na vstopnem stožcu in plezamo čez razpoko, s katero
pa imamo precej opraviti. Nadaljujemo do vrha stožca, kjer se začne skalni podstavek,
ki pa je na več mestih prekrit z ledom.
Odločili smo se za nadaljevanje po strmi grapi. Na več mestih jo trgajo ledeni slapovi.
Ko se ubadam s prvim, zaslišim za seboj Janezov glas: »Kako je, kralj ledu?« Resnično
smo v vrhunski formi. Tu visoko nad 5000 m v navpičnem ledu napredujemo s povsem
prostim plezanjem.
Za slapom se grapa nadaljuje in potem spet nov slap. To se nekajkrat ponovi. Okrog
desetih sedimo na skalni rami, ki je hkrati tudi vrh podstavka, in se podpremo.
Smer preide v snežne vesine. Sneg je trd, oster, nazobčan, zato hitro napredujemo.
Kmalu smo dobrih sto metrov višje. Snežni zobje izginejo in že smo na gladki vesini,
prekriti s požledom. Strmina je nekaj čez 50°. Kljub težavnemu terenu se ne navežemo.
Hitrost je največja varnost.
Napredujemo na prednjih konicah derez, z oklom cepina in lednega kladiva. Skale,
ki jih že ves čas vidimo nad seboj, se nočejo in nočejo približati. Do noči smo pri
njih. Odločimo se za bivak. Ker ne najdemo nobene primerne skalnate police, si
149 začnemo urejevati nočišče v strmem ledu ob skalah. V led skopljemo vsak svojo