Marec - Planinski Vestnik

hinjske Srednje vasi, ki našteva bohinjske zahteve. O tem so poročale »Novice«,
dopisnik pa je bil zelo verjetno kaplan Žan, ki se je v tem časopisu tu pa tam podpisal
s psevdonimom Žanov.
Pobudniki za zbor so bili brezniški župnik Lovro Pintar (1814—1875), še dva duhovna
in drugi domoljubi. Med najbolj »radikalne« je spadal knjigoveški pomočnik Franc Mihelač,
ki ga glavar v svojem dopisu ima za posebno predrznega. Za govornika sta bila
povabljena mladi Tomšič in poslanec dr. Valentin Zarnik (1837—1888). Sklepi o sklicanju
tabora v Lescah so spravili vso Gorenjsko na noge. Od povsod, iz slovenskih pa tudi
iz hrvaških in srbskih krajev so se prijavili kot gosti zastopniki narodnih društev.
Program tabora naj bi obsegal mnoge točke, med najvažnejšimi so bile zedinjena
Slovenija, bratstvo med jugoslovanskimi narodi, šolstvo in občinska uprava ter gozdne
razmere na Gorenjskem. »Na Gorenjskem nam žuga germanizacija najbolj, zato naj
najprej praznujemo Zedinjenje Slovenije, potem pa tudi jugoslovansko zedinjenje.«
Posebno točke o gozdovih se je bala vlada, saj so bili v prejšnjih letih na raznih krajih
Gorenjske upori kmetov, ker so jih gozdarji ovirali pri izkoriščanju gozdnih pravic.
Skoraj vedno so se končale s hudimi zapornimi in denarnimi kaznimi kmetov, tako
v Dovjem, Žirovnici, Mostah in drugod.
Kakor strela z jasnega je prišla prepoved. Predsednik Conrad ni dovolil tabora.
Obvestil je o tem dunajsko vlado; minister za notranje zadeve Hochenvvart je potrdil
novico o Conradovi prepovedi, »Slovenski Narod« je pravilno zapisal: Menda smo
dotaborovali...
Skoraj istočasno z delovanjem kaplana Ivana Žana v Srednji vasi na področju planinske
misli in turizma, na področju kmetijstva in socialne pomoči revnim kmetom
ter gozdarstva (kar bomo pozneje obširneje utemeljevali) in skoraj istočasno s pripravami
za gorenjski tabor in njegovo prepoved so se godile v bohinjski Gorenji dolini,
natančneje pri sečnji lesa v Vogarju in na Vojah, prav nevarne zadeve. Nadaljujemo
kratek povzetek iz Kermavnerjevega že omenjenega spisa:
3. julija 1871. leta so kmetje iz dveh bohinjskih vasi (Stare Fužine in Studorja) pregnali
najprej gozdarje, nastopili so zoper komisarja, nato tudi okrajnega glavarja, ki sta
hotela gozdarje znova uvesti v gozdove. Veliki gozdovi so bili že okrog I. 1852 prišli
v državno nadzorstvo. Uredba je delila gozdove v državne, občinske in zasebne. Za
gradove so se prepirale graščine in občine. Za njihovo izkoriščanje ni bilo še jasnih
določil, in kmetje so zahtevali, naj se Komna posestnikom ne krati, naj se že enkrat
»pravice v goščah med blejsko graščino, barona Zoisa fužinami in Bohinjci natančno
po pravici zagotove«, da ne bo hudih sporov med uporabniki. Ker vse to ni bilo urejeno,
kmet pa tudi ni mogel več čakati in je menil, da je prišel zdaj pravi čas upreti
se plačanim gozdarjem, je prišlo do upora. Kmetje so bili ovadeni in sodišče jih je
trdo prijelo.
Bohinjski upor so »Novice« samo na kratko omenjale: »Iz Bohinja se nam poroča o neki
obžalovanja vredni gozdni silovitosti.« Prav gotovo so bile »Novice« natančno poučene
o stvari (domnevamo po Žanu), vendar niso imele za prikladno in pametno (kot vladi
gradenj, pa tudi novo kočo je zadržal v starih okvirih. Bilo je mnogo konfliktov med
švicarskimi planinci, kajti po pravilniku o kočah Švicarski planinski klub (SAC) ne
sme postavljati koč v bližini hotelov in gorskih prometnih postaj.
Do kakšne ostrine se te stvari povzpno, kaže tudi pismo predsednika občine Zermatt
o tej zadevi. Takole pravi:
...23. 10. 1874 se je sekcija Monte Rosa odločila za kočo na Matterhornu. Dobila je
od nas zemljišče, zastonj potrebni les, podporo 500 frankov. Koča je bila odprta
1880 z 12 ležišči.
... Koča je bila kmalu premajhna, vendar sekcija Monte Rosa ni pomislila na povečanje.
Nastala je potreba po hotelu, zato ga je občina Zermatt leta 1909/10 postavila
z dovoljenjem kantona Wallis. (Belvedere.)
... Sekcija Monte Rosa je I. 1915 povečala kočo Hornli na 17 ležišč in se držala
pravilnika SAC, da se koče ne oskrbujejo.
... 27. 7. 1963 smo s posebno pogodbo dovolili sekciji Monte Rosa postaviti novo
kočo Hornli in jo sekciji odstopili za dobo 80 let.
...S pogodbo 18. 8. 67 smo sekciji dovolili, da svoje goste, ki v koči prespe, postreže
tudi s hladnimi pijačami, ki si jih nabavi v hotelu Belvedere, rabat 10% pa smo povišali
na 30%. Kadar je hotel odprt, se roba za kočo z žičnico pripelje do hotela, kadar
pa je zaprt, je žičnica na razpolago oskrbniku koče. Od leta 1969 smo za vzdrževanje
žičnice izdali 31 000 fr., pa od koče Hornli nismo zahtevali prebite pare niti za prevoz
drv. Tudi za pot do Schvvarzseeja do koče Hornli, ki stane letno 2000—3000 fr., ni