You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
zimi. Tudi pri krajših ni treba glede na<br />
težavnost in območje nič odlašati s pripravami.<br />
Tudi za eno- in dvodnevne ture ob<br />
koncu tedna veljajo mnoga pravila kakor<br />
pri zahtevnih turah v visoka gorstva.<br />
1. pravilo: Majhne skupine hodijo najbolj<br />
varno. Cilj je treba določiti skupno. Samohodci<br />
morajo biti posebno izkušeni.<br />
2. pravilo: Izbrati je treba pravo, ne zastarelo<br />
vodniško literaturo. Plezalni vodniki<br />
so napisani samo za ekstremne gornike.<br />
<strong>Planinski</strong> vodniki predpostavljajo vsaj minimalno<br />
izkušenost v gorah.<br />
3. pravilo: Vse vozovnice je treba oskrbeti<br />
pravočasno.<br />
4. pravilo: Zmožnosti in telesno zmogljivost<br />
je treba pri vseh udeležencih oceniti<br />
pred odhodom na turo<br />
5. pravilo: Izbrati je treba pravi letni čas.<br />
Oskrbovalni čas planinskih postojank je<br />
merilo za vzpon in sestop po običajnih pristopih.<br />
5. pravilo: Oskrbeti je treba zanesljive informacije<br />
o zavetiščih (zlasti v zahodnih<br />
Alpah). Rezervacije so zanesljive samo v<br />
pisni obliki.<br />
7. pravilo: Predvideti je treba, kje in kdaj<br />
je moč kupiti hrano.<br />
8. pravilo: Predvideti je treba dneve za<br />
počitek in čakanje v primeru izredno slabega<br />
vremena.<br />
9. pravilo: Vse tujejezične označbe in napotke<br />
na zemljevidih in v vodnikih je treba<br />
skrbno prevesti že ob pripravi ture, da se<br />
izognemo hudim nevšečnostim.<br />
10. pravilo: Za primer, da bi slabo vreme<br />
ali nesreča onemogočila izvedbo ture, je<br />
treba proučiti vse možnosti za skrajšanje<br />
ture ter krajše in varnejše sestope.<br />
11. pravilo: Že vnaprej se je treba natančno<br />
dogovoriti o porazdelitvi skupne opreme.<br />
12. pravilo: Skrbno je treba proučiti zemljevide,<br />
da lahko ocenimo teren in težavnost<br />
ture.<br />
13. pravilo: Določiti je treba dnevne etape,<br />
pri čemer je treba upoštevati individualne<br />
interese udeležencev. Pri normalni teži<br />
nahrbtnika in opreme naj znaša dnevna<br />
etapa največ 7 ur hoje, pri težkem nahrbtniku<br />
pa največ 5 ur (v tem primeru se<br />
podaljša čas hoje za tretjino).<br />
14. pravilo: Časovne navedbe v vodnikih<br />
ne upoštevajo počitka, izgube časa zaradi<br />
morebitnega iskanja poti, spremembe težavnosti<br />
terena zaradi posebnih okoliščin<br />
(vreme, plazovi, ipd.).<br />
15. pravilo: Na dan je treba predvideti največ<br />
1500 m vzpona (okrog 300 m na uro).<br />
Če je le mogoče, naj dobe udeleženci profilne<br />
skice težavnih etap.<br />
16. pravilo: Skice poti je treba v vsakem<br />
primeru oskrbeti, ako je računati s poslabšanjem<br />
vremena v težko preglednem<br />
svetu.<br />
17. pravilo: Pri navedbah smeri se je treba<br />
pri opisih in skici izogniti morebitnim pomotam<br />
(levo in desno v vodniku se lahko<br />
razlikuje od opisa na skici!).<br />
18. pravilo: Načrt ture je treba pripraviti<br />
in razmnožiti že doma. Eno kopijo lahko<br />
udeleženec vzame s seboj domov, drugo<br />
dobi ob odhodu ter jo spravi v nahrbtnik.«<br />
F. V.<br />
DOUGLAS SCOTT IN CHRISTIAN BONINGTON UŠLA SMRTI<br />
Ena najvidnejših plezalskih navez — je v Himalaji v manj znanem vrhu po imenu Ogre<br />
doživela težko nesrečo. Prišla sta na ta čudni vrh (7284 m) zvečer. Zmračilo se je,<br />
ko sta se začela spuščati v bivak, ki sta si ga pripravila gor grede — 600 m pod vrhom.<br />
Zmagala sta mnoge tehnične probleme. Dve angleški in dve Japonski ekspediciji sta<br />
pred njima kapitulirali: plazovi, navpični granitni skoki in divji viharji gospodarijo<br />
v Ogru (ime prevajajo: Ubijalec ljudi, Gora, ki žre ljudi).<br />
Ko sta Scott in Bonington že prišla nad japonski dosežek iz I. 1976, sta ugotovila, da<br />
ju čakajo še hude stvari: poledenela stena vse do vrha, še 245 m višine. Bila sta<br />
izčrpana. Za Boningtona je bil to v 14 dneh drugi poskus, da doseže vrh. Prvič je bil<br />
poskusil priti nanj po jugozahodni strani. To pot se je Scott tik pod vrhom na osrenjenem<br />
grebenu zatekel k manevru, ki ga je štel od nekdaj za svojo specialiteto.<br />
Obesil je zanko na granitni rogelj, potegnil skoznjo vrv, vrgel oba konca v globino<br />
in se začel spuščati. Ni mu šlo gladko, vrv je bila poledenela. V somraku ni opazil,<br />
da niha za 15 m levo od idealne spustne linije. Imel je občutek, kakor da binglja na<br />
skrajnem zamahu nihalnega odklona.<br />
Tedaj je popolnoma iznenada prišlo do nesreče. Scottu je na pozledeni skali zdrsnilo<br />
in odneslo ga je daleč od stene. Visoko nad njim je Bonington zaslišal krik. Njegov<br />
odvem je dosegel tudi plezalca Mo Anthoina, ki je v bivaku čakal na vršno navezo.<br />
Scottu je bilo v hipu jasno, da ga vrv žene v past — vedno hitreje na rob vertikalnega<br />
brezna. Kakih 30 m bi se to človeško nihalo še gugalo v zraku nad breznom, potem pa<br />
bi se nujno zaletelo v granitni raz, ki je štrlel iz stene. Vedel je, da bi bilo po njem,<br />
če bi z vsem telesom zadel ob rob raza, zato je stegnil noge, da bi z njimi omilil sunek,<br />
v naslednjem hipu pa je že butnil v granit.<br />
Scott je zdajci začutil »besno bolečino« v gležnjih. To ga je sprva manj jezilo kot to,<br />
187 da so se mu strla očala. Ko se je vrv umirila, se je Scott s klinom zavaroval na pečini.
Change language