Marec - Planinski Vestnik

z rdečim svinčnikom podčrtala z valovito črto Radi in vstavila življenjsko potrebni j.
Kaj hočemo, volk menja dlako, narave nikoli.
Še pol ure je minilo, preden smo po asfaltu priklipsali do Griž. Ko smo sedli na trde
sedeže lokalca, so mi oči kar lezle skupaj. Ničesar si nisem želel bolj kakor toplo
kopel in poln krožnik kadečega se srbskega pasulja.
Mrzlica (1119 m)
Ob pogledu na umazan sneg, ki se je kakor človek s slabo vestjo in temnim pogledom
umikal s strehe, sem se spomnil našega prvega srečanja z Mrzlico. Takrat je zima
stkala na drevju iz ledenih kristalčkov Čudovit vzorec. Veje in vejice so bile čipkam
za ogrodje, veter pa je s svojo vihravo domišljijo sestavljal krhke pajčolane, nežna
pregrinjala in prozorne obloge. V želji, da bi spet enkrat videl to izvirnost zimske
arhitekture, sem se odločil za izlet na Mrzlico.
Med odmorom sem že lepil obvestili na omarici planinskega in biološkega
krožka:
EKSKURZIJA PLANINSKEGA IN BIOLOŠKEGA KROŽKA Mrz| ica> 18 2 . 1973
ZBIRALIŠČE IN POT: Zbrali se bomo ob 6.15 na celjski postaji lokalnega
avtobusa. Peljali se bomo do Zabukovice, od koder se bomo vzpeli na
Mrzlico, Gozdnik in se vrnili v večernih urah.
OPREMA: močni čevlji, gamaše, nahrbtnik, suha hrana, PDS (protidežno
sredstvo). V primeru slabega vremena bo ekskurzija preložena.
PESIMISTI OSTANEJO V DOLINI, OPTIMISTI UŽIVAJO V VIŠINI!
Zavil sem še v tajništvo, kjer me je čakal še zadnji del formalnih obveznosti — napisati
sem moral še objavo. Tajnica me je pogledala iznad očal in se mi nasmejala: »Ja,
kam pa spet greste jutri?« »Na Mrzlico!« je bil moj odgovor, ki se je precej podaljšal
v optimistični razgovor o vremenu.
Zadnje minute zgodovine so se »ob petkah« vlekle kot star med. Niti profesorica Omahnova
jih ni mogla skrajšati do zvonjenja. Končno je škrtnilo v zvočniku: »Obvestilo
planinskega in biološkega krožka ...«
Zvonec! Tokrat je zvonila budilka. Od tega trenutka pa do našega pretegovanja v Zabukovici
se je v mojih spominih čas zgostil. Pozor! Dogodivščina se pravkar začenja!
Hitro smo hodili po senčni soteski in preganjali mraz, ki je znal najti vsako špranjico
v obleki. Med mrkim Kamnikom in oholim Gozdnikom smo se vzpenjali proti robu
Mrzlice. Na jasi nas je obsijalo sonce. Kako smo bili veseli toplih, božajočih pramenov!
Mraz se je izgubil kakor voda v pesku. Zaradi strmega pobočja je začela
kuriti še notranja peč, zato se kmalu ni nihče več pritoževal, da ga ostri prsti mraza
ščipljejo pod obleko. V soncu je zaživela zimska pokrajina v vsej svoji lepoti. Z lišaji
obraslo golo drevje je z neštetimi krivimi rokami povezovalo kristalno belo pregrinjalo
s temno modrim nebom. Nikoli ni v predgorju nebo tako lepo kot prav pozimi.
Krešo je to značilno barvo jedrnato opisal: nebo je črno modro.
Sence na snegu so se daljšale in krajšale, včasih opotekale, se čudno zvijale in
včasih ustavljale. Prav čudni stvori smo pravzaprav planinci. To vidiš šele tedaj, ko
v snegu ne spoznaš svojega senčnega dvojnika. Na glavi čudni izrastki, ki se včasih
končujejo z bunko, dolgolasa dekleta dobivajo brade, na hrbtu pa ogromna grba. Vse
dvome o izvoru te pošasti prežene spodnji del sence, ki se trdovratno drži gojzerjev.
Prisopihali smo do domačije. V enakomernem tempu smo zavijali na kolovoz, ko je
pridrvela izza kozolca črna kosmata kepa. Zaiskrili so se beli zobje, Ivan pa je dvakrat
odskočil. Črna kepa je odhitela nazaj na svoje ležišče in nekajkrat malomarno, a zadovoljno
zalajala. Vse se je zgodilo tako hitro, da se Alenka ni niti imela časa
prestrašiti, potem pa je Ivan že z žalostjo ugotavljal škodo na razcefranih pumparicah.
Šele, ko smo se od nevarnega mesta dovolj oddaljili, smo se lahko smejali. Nekateri
seveda manj prisrčno. Dokazali smo resničnost pregovora, da pes, ki ne laja, grize.
Slišati je bilo le enakomerno sopenje in škrtanje snega. Prišli smo v gozd, ki je
Mrzlica