ISIS november 06.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

140ZDRAVNIKI V PROSTEM ČASUNa Pavličevo sedlo (1339 m) s kolesomMarjan KordašKo v naši reviji prebiram ošportnih dosežkih slovenskihzdravnikov, se spominjam kolesarskih.Zaradi humornostiin prisrčnosti sta mi v spominuostala predvsem dva, Hipertenzija gre na morjeter Radiologija na kolesih. Zdi se mi, da jihv zadnjem času skoraj ni več. Upam, da je takolesarsko-literarni zastoj le začasen, in zatoponujam svoj zapis za nov zagon. Hkrati tudiza preprečitev trapastih kolesarskih napak.Pavličevo sedlo me je mikalo že več let. Dabi se z avtom pripeljal na Zgornje Jezersko,od tu pa s kolesom vzpon na Jezerski vrh(prelaz), spust v Belsko Kočno in končnospet vzpon na Pavličevo sedlo. Po obnoviceste na koroški strani, mimo gorske kmetijeLesnik, se je pot precej skrajšala. Nekdo mije povedal, da je od Jezerskega vrha mendale pet kilometrov dol in pet kilometrov gor.Od Zgornjega Jezerskega torej v eno smervsega skupaj približno 15 km. “Malenkost”,sem pomislil, in čeprav sem si na zemljevidihpot večkrat ogledal, se mi ni nikoli zdelovredno sešteti višinskih razlik. Zato pred temkolesarjenjem nisem načrtoval ne daljšegapočitka, ne kake spremembe v prehrani.Odpravil sem se na prvi res poletni danpo koncu mrzlega in nestabilnega vremena vzačetku junija 2006. Za zajtrk skodelico kavein rezino t. i. marmornega kolača, s sabo pa0,5 l soka. Štart pri Planšarskem jezeru naZgornjem Jezerskem.Da nisem dovolj spočit, sem začutil žekmalu. Vendar sem ta občutek odrinil in kljubvzpenjanju užival v prijetnem vremenu in lepiokolici. Še lepše je postalo na koroški strani,med spustom v Belsko Kočno. Točno po 10 kmkolesarjenja odcep za Pavličevo sedlo, spust vBelsko Kočno, blag vzpon mimo opuščene žagein kmalu nato strm odcep v levo.Izjemno strm začetek me pravzaprav šeni zbegal. Sicer sem moral takoj prestaviti vnajnižjo prestavo, a sem se tolažil, da se bocesta prav gotovo kmalu položila. Kdo ve, zakajsem si ponavljal, da ni mogoče, da bi bilacesta vseskozi tako strma. A bila je od enegaovinka do naslednjega enako strma in če seje naklon ponekod malenkost zmanjšal, se jetakoj nato spet pokazala nekakšna peklenskastrmina.Tako sem zlagoma prišel do sklepa, da semtokratno kolesarjenje zelo podcenil. Vrh tega seje sonce že precej vzpelo in zaradi pripekanjasem poleg opazovanja naklona začel razmišljatio patologiji. Nazadnje predvsem o hipertermiji.Sicer je tu in tam zapihljal rahel vetrc, zato pasem med zatišji toliko bolj dojemal skoraj obupnozagatno brezvetrje z rojem muh, žejnihmojega znoja. Zijal sem v merilnik hitrostiin brez upa na olajšanje ugotavljal, da bo taobupni vzpon prav gotovo daljši kot le “petkilometrov navzgor”.Tik pod kmetijo Lesnik sem se ustavil prvič.Formalno zaradi izgovora, da moram snetičelado, “sicer se mi bodo od vročine skisalimožgani”. V resnici sem si zaželel oddahniti,četudi sem vedel, da bo ponoven zagon kolesav tej strmini zelo težak. No, to sem po nekajminutah nekako zmogel in mukoma kolesarilnaprej, do grebena nad to kmetijo, ko sem seustavil drugič. Da bi lahko razmislil, ali je mojepočetje pametno ali neumno. Sicer nisem imelmerilca frekvence srca, a iz globine in časovnegapoteka vdiha in izdiha sem lahko sklepal, daže ves čas vzpenjanja - slabo uro - kolesarimverjetno pri maksimalni frekvenci. Tako semugotovil, da moje početje ni neumno, temvečnoro, zatorej sem spet precej vratolomno pognalkolo navkreber in nadaljeval...Vrh tega sem zaradi množice ovinkov izgubilorientacijo. Greben med Matkovim kotomin Belsko Kočno se je vse bolj obračal na mojodesno. Ker sem očitno pozabil zemljepisne nadrobnosti,sem pričakoval prav obratno. “Ko- če - bom zagledal zapornice na meji, bo tonajbolj zaželeni pogled v mojem življenju,” semsi ponavljal. Ne spomnim se dobro, kako dolgosem si to govoril, a potem se je cesta nenadomaporavnala in se začela - spuščati! Sprva blago,nato pa kar strmo. Tu sem se ustavil tretjičin ugibal, ali sem zašel. Ker pa to ni bilo zeloverjetno, sem s prijetnim spustom nadaljevalupajoč, da se končno ne bom znašel na NoviZelandiji, temveč na Pavličevem sedlu.In res, “najbolj zaželeni pogled v mojemživljenju”, Pavličevo sedlo, se je pokazalo zaprvim naslednjim ovinkom. Bolj spokojnegakraja si ni mogoče zamisliti. Že od daleč semzagledal avstrijskega mejnega policista, ki je- v srajci in brez službenega pokrivala - sedelna ograji in me radovedno opazoval. Potemko sem razjahal in popil nekaj soka, sem se znjim - tudi kolesarjem - zapletel v pogovor,med drugim poln iskrene pohvale mojemukolesu znamke KTM. Tako se je policistkončno odpravil na kratek preskus težišča inkolutnih zavor.Pot nazaj je bila seveda precej lažja. Nekajkratsem se ustavil in užival v prekrasnem,nenavadnem razgledu na severno stran SavinjskihAlp. Hkrati me je skrbelo morebitnopregretje kolutnih zavor, še bolj pa, kako bomzmogel vzpon nazaj na Jezerski vrh. Pregrevanjazavor ni bilo, a ko sem prišel na glavnocesto, je šlo zelo počasi in večkrat so mi na miselprišle besede “tako se pa počuti do kraja izčrpančlovek”. Na enem počivališču sem se celoza nekaj minut ustavil in popil zadnje požirkesoka. In mejna zapornica na Jezerskem vrhu jepostala “drugi najbolj zaželeni pogled v mojemživljenju.” Ko sem prispel, je moj videz očitnoočaral mejnega policista, ki je smeje samo zamahnilz roko in dvignil zapornico.Spust do Planšarskega jezera je bil prijeten,a ko sem razjahal, sem imel kar mehke noge.Pogled na števec: vsega skupaj ne 30 km, temveč38 km. V eno smer torej 19 km. Naročil semkosilo po svojem okusu (goveja juha, telečjapečenka, vrček piva) in med čakanjem nanjugotavljal približno dolžino posamezne etape.Dognal, zakaj se najhujši vzpon ni končal pripričakovanem 15., temveč približno pri 17.kilometru mojega kolesarjenja.Bil sem neznansko lačen, a brez teka.Pospravil sem le slabo polovico sicer zelookusnega kosila. Med vožnjo domov sem popilše 0,5 l vode, doma še več in se šele potemspomnil, da se moram stehtati. Kljub kosilu inkljub popiti vodi sem bil še vedno za približno1 kg lažji kot zjutraj.Ko sem se okopal in najedel, sem narediltisto, kar bi bil moral že pred to avanturo:ogledal sem si planinski zemljevid “Kamniško-SavinjskeAlpe” in po izohipsah seštel vsevzpone in spuste na tej progi. Na dolžini 38 kmjih je za približno 1300 m! Iz Belske Kočne jekar 600 m vzpona (od 800 m na 1400 m nadmorskevišine). Če je dolžina te etape šest km,je povprečen naklon 10 odstotkov. Če pa je petkm, je povprečen naklon kar 12 odstotkov! (1)O največjem naklonu lahko le ugibam. In kernova cesta poteka ne mimo Pavliča, temvečmimo Lesnika, se vršni del ceste vzpne južnoin približno 60 m višje od Pavličevega sedla.Zato se cesta na koncu rahlo spusti, najprejISIS november 2006