ISIS november 06.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

50AKTUALNOod interesa, ki ga neposredna pravna norma (spoštovanje strokovnihstandardov) varuje in ki je bila kršena. V skladu z analogijo iuris inuporabo pravnega pravila o povzročitvi škode v stiski argumentiramorešitev: gre za ravnanje, ki je bilo storjeno zaradi odklonitve konkretnenevarnosti (konkretna nevarnost se kaže v stranskih učinkih zdravila),ki neposredno ogroža pravno zavarovano dobrino (stanje bolnika sebo ali bi se lahko po uporabi zdravila poslabšalo), nevarnosti pa ni bilomogoče odvrniti drugače (placebo se je uporabil na podlagi izrednotemeljite presoje, da bi tudi uporaba zdravil z določenimi stranskimiučinki predstavljala določeno stopnjo nevarnosti) in povzročena škodani bila večja od škode, ki je grozila (zdravnik ima v vsaki fazi uporabeplaceba le-tega možnost nadomestiti z uporabo zdravila, zato sama uporabaplaceba nikakor ne predstavlja nevarnosti večje škode od škode, kije kot taka realna glede na znane, predvidljive, a neodvrnljive negativnestranske učinke zdravil). Če protipravnosti ni, poškodovalcu ne moremoočitati, da je ravnal krivdno. Odsotnost protipravnosti pomeni, da jezdravnik ravnal v skladu z normo, tako, kot od njega zahteva pravni red(strokovna pravila se po svoji naravi in namenu izenačujejo s pravnimipravili). S protipravnostjo pade tudi krivda. (23)Do enakega zaključka nas pripelje tudi uporaba subjektivne teorijeprotipravnosti. Protipravnost obstaja samo, če je oseba, ki je s kršitvijopravila povzročila škodo, kriva za svoje ravnanje. Krivda je sestavni delprotipravnosti, kar pomeni, da če ni krivde, tudi ni protipravnosti. Krivdase opredeljuje kot “psihično stanje”, protipravno ravnanje pa ravnanjev nasprotju z objektivnim pravom, kakor tudi, da se krivda sicer kaže vprotipravnem ravnanju, vendar se z njim ne poistoveti. Krivda je psihični,notranji odnos storilca do ravnanja. Zdravnik, ki je uporabil placebo zzavestjo, da lahko zgolj na ta način ravna tako, da bo bolniku v največjokorist, ni ustvaril kvalificiranega potrebnega notranjega odnosa dosvojega ravnanja, zato o odsotnosti njegove krivde ni dvoma, čeprav jes svojim ravnanjem prekršil stroga pravila veljavne stroke.Katero je torej dolžnostno ravnanje zdravnika in kako se uporabaplaceba umešča v prostor protipravnosti ali krivde, je moč iskati tudiskozi presojo protipravnosti, vezano na ravnanje ali na škodo (uspeh).Več kot skrbnega ravnanja ni mogoče zahtevati od nikogar. Ne ravnaprotipravno, kdor ravna v skladu s skrbnostjo, ki jo zahteva pravni promet.Ravnanja so tista, zaradi katerih resnični ali možni uspehi (škode)štejejo za protipravne. Določenega ravnanja ne moremo v celoti enačitis skrbnostjo. Potrebno je namreč presoditi, ali je ravnanje v skladu zdoločenim dolžnostnim ravnanjem, kakor ga določa pravna norma, toje strokovna pravila in standardi, tudi že ravnanje v skladu z zadostnoskrbnostjo. Samo v primeru, če se potrebna skrbnost napolnjuje z dovoljširoko kvalifikacijo strokovnega ravnanja, lahko pomeni, da ravnanje vskladu z zahtevano skrbnostjo avtomatično predstavlja odsotnost protipravnosti.Če pa se pojem skrbnosti naslanja in napaja iz strokovnihpravil stroke, ki ne zmorejo zajeti vse širine tistega delovanja, ki ni samosubjektivno, ampak tudi objektivno v dometu zasledovanja najvišjegamožnega uspeha za stranko (bolnika), ravnanje v skladu z zahtevanoskrbnostjo nikakor ne more predstavljati odsotnost protipravnosti.Menim, da je dolžnostno ravnanje v skladu z določeno skrbnostjo,ki temelji na nedorečenosti stroke, veliko bližje pojmu krivde kakorprotipravnosti, saj moramo, če želimo presojati posamezen konkretenprimer, nujno vnašati v presojo tudi pojem malomarnosti. Pravnanorma je sicer tista, ki določa dolžno ravnanje, vendar ga ravno zaradiabstrakcije, ki se nikoli ne more približati resničnosti življenja, puščapraznega. In ta prazen prostor mora napolniti krivda kot subjektivniodnos do ravnanja. Zdravnik se za uporabo placeba vedno odloči napodlagi subjektivne presoje potrebnosti in pravilnosti svojega ravnanjav razmerju do presoje kršitve pravil stroke.Literatura:1. Raziskave so pokazale, da se po prejemu placeba pri približno 30 odstotkih bolnikovzdravstveno stanje izboljša.2. Placebo efekt je dobro poznan pri shizofreniji, obsesivni kompulzivni motnji in parkinsonovibolezni.3. Primernejši izraz je neaktivno zdravljenje oziroma zdravljenje brez vnosa aktivnih snoviv telo.4. Dejstvo, da ima placebo kljub odsotnosti kemično-fizikalnih sprememb predvideni učinek,opozarja na izredno pomemben vidik človekove psihologije.5. Bučar, F.: Zdravnikova pravna odgovornost, Isis 1999, št. 3, str. 2.6. Drinovec, J.: Profesionalizem in zdravnik, Zdravniški vestnik 2002, št. 71, str. 754.7. Dejstvo je, da se lahko v mnogih primerih doseže največjo korist za bolnika ravno zuporaba placeba. Njegova bistveno prednost pred zdravilom je namreč odsotnost stranskihučinkov.8. Standardi zdravniku pravzaprav jemljejo pravico do mnenja in uporabljanja svojegaznanja.9. Flis, V.: Osveščen pristanek na zdravljenje in odnos med zdravnikom in bolnikom, Medicinain pravo III, Maribor 1995, str. 44.10. V odklanjanju hotenja razumevati vso individualnost posameznika in njegov morebitni vplivna naravo in razvoj bolezni, torej v pretiranem oklepanju na “šolsko” medicino je moč iskativzrok za neuspešnost in tveganost standardnih načinov zdravljenja, ki običajno temeljijo napredvidljivih somatskih parametrih. Človekovo psiho je nemogoče kakovostno “vkalupiti”,zato tipska pravila in standardi diagnosticiranja vedno ne zadostujejo za določitev praveganačina zdravljenja.11. Če prejema bolnik manj kot šest različnih zdravil, je verjetnost za stranske učinke približno5-odstotna, pri več kot petnajst je ta možnost večja od 40 odstotkov. Dva do pet odstotkovsprejemov v bolnišnico se pripisuje stranskim učinkom zdravil. V ZDA naj bi znašali stroškiodpravljanja stranskih učinkov zdravil od 30 do 130 milijard dolarjev na leto.12. Pri uporabi placeba zdravnik bolniku ne pojasnjuje možnih zapletov in tveganj, do katerih bilahko prišlo ravno zaradi placeba (odsotnost aktivne zdravilne učinkovine, njeno nevnašanjev telo, je lahko zelo tvegano, če se izkaže, da je bolezen zgolj somatska).13. Zdravnik ne pojasnjuje prednosti metode zdravljenja z uporabo placeba v primerjavi zmetodo zdravljenja z določenim zdravilom. Razlaga o možnih stranskih učinkih zdravil,katerih odsotnost predstavlja prednost pri uporabi placeba, se podajajo v okviru pojasnilao metodi zdravljenja z določenim zdravilom.14. Zdravnik bolniku ne more predlagati zdravljenja bolezni z uporabo placeba. Zaradinavedenega zamolči informacije o tistih okoliščinah, na podlagi katerih je zdravnik postavildiagnozo psihosomatske bolezni, ki glede na celostne okoliščine bolnika v celoti upravičujejooziroma zahtevajo uporabo placeba.15. Bolnik zaradi nevednosti - odsotnosti pojasnila o zdravljenju z uporabo placeba - tegazdravljenja ne more odkloniti. Tu sta si lahko v popolnem nasprotju stališče zdravnika, kimeni, da je uporaba placaba za bolnika edina prava metoda zdravljenja, ter stališče bolnika,ki svojo bolezensko stanje razume kot bolezen, ki zahteva uporabo zdravila.16. Med samim postopkom zdravljenja z uporabo placeba lahko voljo – odločitev za uporaboplaceba - spremeni le zdravnik, ne pa bolnik, ki s specifičnostjo metode zdravljenja (uporaboplaceba) ni seznanjen.17. Bernat, E.: Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost – prikaz iz avstrijskega prava, Medicinain pravo III, Maribor 1995, str. 114.18. Zdravnik je tisti, kateremu je prepuščena presoja o potrebnem obsegu pojasnila, to pa hkratipomeni, da mora znati določiti pravilno mejo, do katere bo segalo bolnikovo obveščanje(zavedanja in vedenja) o postopku zdravljenja, in kje te meje ne sme preseči. Zdravnik jev primežu velike odgovornosti, ko mora ščititi sebe, hkrati pa ne sme škodovati bolniku.19. Pavčnik Polajnar, A.: Od zdravniške napake do “informed consent”, Medicina in pravo II,Maribor 1994, str. 89.20. Postavljanje pravila glede ravnanja, ki bo v nasprotju med pojasnilno dolžnostjo in uporaboplaceba utemeljeno, je še toliko bolj težavno, ker pri uporabi placeba v prvi vrsti negre za zamolčanje določenih dejstev, torej za nepopolnost pojasnila, marveč za zavajanjebolnika glede dejanskega postopka zdravljenja. Zdravnik bolniku pojasni, da bo zdravljenjepotekalo z uporabo določenega zdravila, dejansko pa se ne uporabi zdravila. Kvalifikacijakršitve pojasnilne dolžnosti je torej drugačna: na eni strani pojasnilo, ki zaradi zadržanjazgolj določenega dela ni popolno, na drugi strani pa pojasnilo, ki je morebiti prav v svojembistvenem delu v nasprotju s siceršnjim nameravanim postopkom zdravljenja (pojasnilo,ki temelji na zavestnem podajanju neresničnih podatkov).21. Bernat E., 1995, str. 117.22. Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92 in nadaljnje spremembe.23. Novak, B.: Vzročna zveza, protipravnost in krivda pri odškodninski odgovornosti, Zbornikznanstvenih razprav – LVII, 1997, str. 275.ISIS november 2006