44AKTUALNOdelovnem področju, podatki o številu članov itd.).Informacije javnega značaja so prosto dostopne pravnim ali fizičnimosebam. Vsak prosilec ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organainformacijo javnega značaja tako, da jo pridobi na vpogled ali da pridobinjen prepis, fotokopijo ali njen elektronski zapis. Prosilcu ni treba pravnoutemeljiti njegove zahteve oziroma navesti razlogov zanjo.Organ lahko prosilcu zavrne dostop do informacije le v primerih, ko jenek podatek z zakonom opredeljen kot, med drugim, osebni podatek.Kam uvrščamo medicinske podatkepacienta? Podatki o posameznikovem zdravstvenem stanju so občutljiviosebni podatki.Kateri pa so tisti zakoni, ki jih moramo upoštevati in razkriti zaupnepodatke?Zakon o zdravniški službi 52. členDolžnosti varovanja poklicne skrivnosti lahko zdravnika razrešibolnik sam ali sodišče v skladu z zakonom, za mladoletne osebein za osebe pod skrbništvom pa starši oziroma skrbniki.Zakon o kazenskem postopku 236. člen(1) Dolžnosti pričevanja so oproščeni:1) obdolženčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonskiskupnosti;2) obdolženčevi krvni sorodniki v ravni vrsti, sorodniki v stranskivrsti do vštetega tretjega kolena in sorodniki po svaštvu dovštetega drugega kolena;3) obdolženčev posvojenec in posvojitelj;4) verski spovednik o tistem, o čemer se mu je spovedal obdolženecali druga oseba;5) odvetnik, zdravnik, socialni delavec, psiholog ali kakšnadruga oseba o dejstvih, za katera je zvedel pri opravljanjupoklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnosttisto, kar je zvedel pri opravljanju svojega poklica, razen vprimerih iz tretjega odstavka 65. člena tega zakona ali česo izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu, pod katerimi sote osebe odvezane dolžnosti varovanja tajnosti oziroma sodolžne posredovati zaupne podatke pristojnim organom.(2) Sodišče, ki vodi postopek, je dolžno poučiti osebe, omenjenev prejšnjem odstavku, da jim ni treba pričati, vsakokrat predenjih zasliši, brž ko zve, da gre za okoliščine, zaradi katerih sooproščene dolžnosti pričevanja. Če priča izjavi, da se odpovedujetej pravici in da želi pričati, se jo mora opozoriti, dase bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudise bo na glavni obravnavi odpovedala pričevanju. Pouk inodgovor se vpišeta v zapisnik.(3) Mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitostne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, nidovoljeno zaslišati kot priče, razen če to zahteva sam obdolženec.(4) Kdor ima razlog, da odreče pričevanje proti enemu od obdolžencev,je oproščen dolžnosti pričevanja tudi proti drugim obdolžencem, če senjegova izpovedba po naravi stvari ne da omejiti samo nanje.Zakon o pravdnem postopku 231. členPriča sme odreči pričanje:1. o tistem, kar ji je stranka zaupala kot svojemu pooblaščencu;2. o tistem, česar se je stranka ali druga oseba spovedala njej kot verskemuspovedniku;3. o dejstvih, za katera je izvedela kot odvetnik ali zdravnik ali priopravljanju kakšnega drugega poklica ali kakšne druge dejavnosti,če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedelapri opravljanju takega poklica ali take dejavnosti.Predsednik senata opozori navedene osebe, da jim ni treba pričati.232. členPriča ne sme odreči pričanja iz razloga varovanja poklicne skrivnosti,če je razkritje določenih dejstev potrebno zaradi javne koristi ali koristikoga drugega, če je ta korist večja kakor pa ohranitev skrivnosti.Dinamika reševanja problema, kako v prihodnje ravnati z zaupnimimedicinskimi podatki pacienta, je pridobila pomembnost in nujnost. Vžargonu bi lahko rekli, da gre za urgentno stanje. In prav je tako. Zeloverjetno je, da bodo v času, ko prebirate te vrstice, napravljeni nadaljnjikoraki za rešitev celotnega vprašanja. Kljub temu nam poznavanjenaštetih zakonov ne bo prihranjeno, nasprotno, bojim se, da se jim bopridružil še kakšen nov.Opombe:1. 6. člen ZVOP-12. 13. člen ZVOP-13. 38. člen Ustave RS4. Zakon o zdravniški službi5. Zakon o varstvu osebnih podatkov - ZVOP-1 (členi varovanja medicinskih podatkovpacienta)<strong>ISIS</strong> <strong>november</strong> 2006
46AKTUALNOOnkraj meja pojasnilne dolžnostiJanez GregoričKritična medijska obravnava kliničnega testiranja zdravil, pri kateri sodelujoči podajo soglasje za sodelovanje na podlagi ustreznega pojasnilao poteku preiskave, sili k razmišljanju o problematiki pojasnilne dolžnosti z drugega zornega kota. Gre za problematiko placeba, ki se uporabljatako pri kliničnem testiranju zdravil kakor tudi v postopku rednega zdravljenja, kjer zdravnik bolnika ne seznani o njegovi uporabi. Ker jespoštovanje pojasnilne dolžnosti danes izredno poudarjen element v odnosu med zdravnikom in bolnikom, pravzaprav predstavlja primarnimanevrski prostor ugotavljanja zdravnikove odškodninske odgovornosti, je utemeljeno razpravljati in iskati rešitev v obstoječem nasprotjumed zahtevo spoštovanja pojasnilne dolžnosti in “nujnostjo” uporabe placeba.Uporaba placeba Bolnikovi simptomi so lahko samo telesni (somatske bolezni) ali pase ob psihični motnji dodatno pojavljajo še telesni simptomi (psihosomatskebolezni). Težje ali kronične somatske bolezni se velikokratodražajo tudi v psihičnih motnjah ali spremembah posameznika. Običajnoje zdravljenje z določeno zdravilno učinkovino (v nadaljevanju:zdravilo) usmerjeno v zaustavitev ali prekinitev bolezenskega procesa.Izkušnje v praksi so pokazale, da je pri psihosomatskih boleznih dokajuspešno tudi zdravljenje s placebom - zdravilo brez zdravilne učinkovine(v nadaljevanju placebo). Uporablja se v ustrezni kombinaciji z zdraviliali povsem samostojno kot edino sredstvo, ki ga bolnik prejema v postopkuzdravljenja. (1)V medicini je poznan placebo efekt (2) kot fenomen izboljšanja bolnikovihsimptomov kljub sicer neučinkovitemu (3) načinu zdravljenja.Posameznik namreč pričakuje in verjame, da bo njegovo zdravljenjezaradi uporabe “zdravila” uspešno. (4)Medicinski standardi ter pravila ne določajo postopka zdravljenjaz uporabo placeba. Njegova uporaba je v nasprotju s strogimi pravilistroke predvsem zaradi nezmožnosti zdravnika, da bi postavil absolutnopravilno diagnozo stanja in izvora bolezni. Diagnoza psihosomatskebolezni, ki bi ne le upravičila, marveč celo zahtevala uporabo placeba,je prav zaradi kompleksnosti človekove psihe lahko tudi napačna.Razumevanje problematike placeba zahteva predhodno predstavitevstališča naslednjih vsebinskih sklopov:a) strokovna napaka: bistveni element strokovne napake je neupoštevanjeoziroma ravnanje v nasprotju s standardi medicinske znanosti;b) medicinski standard: zdravnik svobodno izbira metode in načinezdravljenja, vendar je pri tem dolžan dosledno upoštevati dosežkemedicinske znanosti in načela strokovnega ravnanja. Medicinskistandardi zmanjšujejo verjetnost strokovnih napak, saj izvajalcavnaprej oskrbijo s poenostavljenimi vzorci ugotavljanja pravegastanja in z odgovori nanj. Le-ti so lahko strokovno zelo zahtevni interjajo izjemno profesionalnost. Premagovanje negotovosti, s katerose zdravnik nenehno srečuje, pa zahteva preveč naporov, da bi lahkoza vsak primer posebej iskal izvirno rešitev. (5)c) pravica zdravnika do avtonomije: od zdravnika moremo in moramozahtevati, da v določenih primerih preseže okvire, ki mu jihpostavlja strokovna rutina, in oblikuje nov, izvirni odgovor posebejza konkreten primer. Zdravnik mora znati izstopiti iz pravil, kadar jeto v korist bolnika, in za to sprejeti polno odgovornost. (6) V takihprimerih je izid bistveno bolj negotov, zato je večje tudi tveganje.Zdravnik se lahko znajde celo v položaju, ko bi pravzaprav ravnalneodgovorno, če ne bi tvegal, tudi ob popolni negotovosti izida oziromacelo ob negativnem izidu tveganja. Nikakor ni mogoče vnaprejuveljavljati zdravnikove odgovornosti ob negativnem izidu. Še zlastiga ni mogoče vnaprej obsojati za nestrokovno ravnanje. Napredekvsake stroke je namreč vedno povezan s prodiranjem v neznano.Brez tveganja tudi sodobne medicine ne bi bilo.Ravnanje, usmerjeno v doseganje največjekoristi za bolnika Ker medicinska doktrina ne predvideva uporabe placeba, bi sezdravnik, da bi zadostil skladnemu ravnanju s stroko oziroma če bi seželel izogniti tveganemu ravnanju v nasprotju s stroko, moral odločitiza zdravilo, ki ga doktrina sicer predpisuje za konkretno psihosomatskobolezen. Tu seveda ne gre za problem podcenjevanja bolezni, marveč zaproblem nastanka izogibne škode. V skladu s stroko namreč velja, da bise škodo dalo odvrniti zgolj z uporabo zdravila. Takšna opredelitev vodido enostranske kvalifikacije ravnanja, ne da bi se upoštevalo njegovovsebino: če je škoda nastala ob uporabi zdravilo, se ravnanje kvalificirakot strokovno pravilno, škoda je posledica pričakovanega zapleta prizdravljenju. Če pa je škoda nastala zaradi uporabe placeba, je kljubvsebini ravnanja, ki presega rutino stroke, saj je usmerjeno v dosegonajvečje koristi za bolnika, škoda kvalificirana kot zavestni odklon odspoštovanja pravil stroke. (7)Standardi (8) ne bi smeli veljati kot absolutno pravilo, ki ne dopuščanobenih odstopanj v praksi. Ob dejstvu, da veljajo v Evropi za posameznebolezni povsem drugačni standardi zdravljenja kot npr. v ZDA,se zastavlja vprašanje, kateri standard zdravnika sploh lahko absolutnozavezuje? Ali zdravljenje v skladu s standardom, ki velja v ZDA, pomenipri nas nestrokovno ravnanje? Treba je upoštevati vse posebnosti konkretnegaprimera, ki jih standard zaradi svoje strokovne togosti ni mogelpredvideti in je zato v absolutnem smislu lahko napačen.Zaradi navedenega se v zdravstvenih krogih “tiho pristaja” na uporaboplaceba. Vendar je njegova uporaba zgolj v domeni osebne odločitve(poguma) posameznega zdravnika. Zanj se praviloma odločajo visokostrokovno usposobljeni zdravniki z dolgoletnimi izkušnjami in prakso,ki jim daje nujno potrebno samozavest. Tak zdravnik namreč bolnikaobravnava celostno, poleg telesne tudi duševno sfero. Ne zadovolji sezgolj z ugotavljanjem s standardi določenih parametrov. Če se zaveda, da<strong>ISIS</strong> <strong>november</strong> 2006