ISIS november 06.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

144ZDRAVNIKI V PROSTEM ČASUNaša PunčkaJasna ČukNjen oče je zanjo “vsaj plačeval preživnino”. Zdelo se ji je,da jo ima “rad”, a z njo vseeno “ni želel imeti nobenegastika”. Imel je svojo družino in to je “razumela”.Naša Punčka – tako jo bom za vas imenovala v tejzgodbi, je že zgodaj ostala v varstvu svojih starih staršev.Mama je šla živet v mesto. Tam je imela svoje delo in od tam je zadnjaleta hodila v drug kraj preživljat sobote in nedelje - k moškemu, ki jepostal kasneje tudi njen mož. S hčerko ni imela dobrih odnosov, saj jebilo v dekličinih zgodnjih letih “življenje eno samo trpljenje”. Z novimmoškim je želela imeti novega otroka, čeprav je bila že “malo v letih” inkljub temu, da on menda niti ni želel otrok. Ona pa je otroka “hotela”,da bo njen “popravni izpit”, saj je bila hči njena “velika napaka”.Naša Punčka je torej preživljala mladost v hiši svojih starih starševna vasi. Do babice in dedka je razvila pozoren in ljubeč odnos. A drogeso naredila svoje. Zaskrbljena stara mama me je pogosto klicala, ali jevnukinja – srednješolka - sploh prišla v ambulanto in kaj storiti ob vednonovih potrebah po denarju za šolske malice, vozovnice in obleke …Njeno zdravljenje z metadonom je sprva potekalo kar zadovoljivoin babica je že opažala spremembe na bolje. Po prvih mesecih novegašolskega leta pa se je pojavil naglo stopnjujoč glavobol. Iz šole so joposlali domov, ker se je začela “naenkrat čudno vesti”. Mislili so, daso spet krive droge. V treh dneh je stanje že zahtevalo hospitalizacijo.Ta je v naslednjih tednih in mesecih vodila od resnega boja za njenoživljenje zaradi prebolevanja glivičnega meningitisa do vstavitve venskegakatetra s posledično nekajmesečno antitrombotično terapijo. Poodpustu je vestno jemala tudi antimikotike in hodila na redne kontrolev Ljubljano, takrat še vedno opotekajoča se, nekoordiniranih gibov inškilečih oči. Iz dneva v dan je bilo stanje boljše.Da bi jo spet usposobili za nadaljnje šolanje, ki si ga je močno želela,smo ji omogočili sprejem na Zavod za rehabilitacijo. Pa se je zapletlo žekmalu po sprejemu. Nekega večera je ušla in drugo jutro sestram povedala,da je ponoči v bližini bolnišnice vzela kokain … Seveda je slediltakojšen odpust, rehabilitacija in šolsko leto pa sta splavala po vodi.V šolo se je preko programov Zavoda za zaposlovanje ponovnovpisala naslednjo jesen. Občasno je bila “kar v redu”, druge dni pa ni bilo“nič iz nje”. Spet je začela izostajati. Učila se ni, saj se “ni mogla zbrati”.Nekega dne, ko sem delala ves dan, sem se med opoldanskim odmoromnapotila v sosednjo gostilno na kosilo. Srečala sem jo in povabilas seboj. Tudi ona je naročila “samo juho”. Obema je prijal tudi jagodnisok, eno solato pa sva si sestrsko razdelili.Pogovor je bil prijazno zaupen in uprt v prihodnost. S fantom bokončala. Že večkrat mu je jasno povedala, da želi razmerje prekiniti, pase ne da odgnati. Spoznala je, da jo fant “bolj potrebuje kot zares ljubi”.Imel je kopico svojih problemov zaradi stalnih sporov z očetom alkoholikomin nelagodja v premajhnem stanovanju, v katerem ob staršihin mlajšem bratcu ni bilo več prostora za dvajsetletnika. Njegovi staršiso ga želeli “naprtiti kar njej”. Tudi on je bil na metadonu, a v nekemdrugem centru. Pričakoval in zahteval je, da bi skrbela zanj, in z grožnjamijo je želel zadržati ob sebi.Ona pa si je žela “zrelega moškega, ne otroka”. Želela je študirati, sajse bo šele tako začela spoštovati. Ženska brez šole po njenem mnenjuni imela nobene resne možnosti za kakovostno življenje. Svoje otrokebo imela rada in jih ne bo nikoli “zavrgla”, kakor delajo drugi.Pri svoji mami je zelo cenila to, da je pred leti opustila alkohol, sezdravila in že več let abstinirala. Zamerila pa je mami besede v zvezi sporoko. Nekaj mesecev po tistem najinem skupnem kosilu se je mamaodločila za uradno zvezo z novim partnerjem in je hči povabila naporoko.V petek pred dogodkom mi je prišla Naša Punčka pokazat, kaj si jelepega kupila. Kombinacija jopice in hlač je nakazovala zares izbiro zokusom. Za svojo mamo je želela biti lepa.“Pa glej, da mi ne boš spet v sramoto!” jo je opomnil mamin telefonskiglas.Zabolelo jo je, zelo!Bolelo pa jo je tudi stričevo stalno ponavljanje njene oznake iz otroštva,da je “enu buštvu”. Spominjala se je doživete bolečine in sramu, koISIS november 2006