ISIS november 06.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

60Z A N I M I V OVzravnane drže je energično stopil, vendar z nekoliko drobnim korakom,do prvega avtomobila s široko odprtimi vrati. Admiral je bil perfekcionist,eden od redkih, ki je premogel tolikšno preudarnost, da je v vrtinecsvoje delovne vneme potegnil vsakogar iz svoje okolice.Kolona avtomobilov se je počasi z železniške postaje pripeljala dopuljskega pristana, kjer je že čakal čoln s simboli vrhovnega poveljstva inadmiralske ladje “Viribus unitis”. S čolnom se je pripeljal do poveljniškeladje, kjer je po krajšem počitku sprejel svoje poveljnike na krajši posvet.Poročal jim je predvsem o želji vrhovne komande, da se aktivirajo ladje nasevernem Jadranu, ki naj bi s svojim ognjem razbremenile soško fronto.V času posveta je nekajkrat začutil bolečine v grlu, ki si jih je lajšal z žepripravljenim in postreženim čajem. Ta nenadna sprememba, ki jo jenavzven kazal z nekoliko bolj tihim glasom, ni ostala prikrita ladijskemzdravniku, ki je bil prisoten pri posvetu kot I. častnik admiralske ladje“Viribus unitis”. Po odhodu poveljnikov je opravil klinični pregled inrazen povišane temperature (37,8° C) ter rahlo vnetega grla ni ugotovildrugih znakov bolezni. Predpisal je počitek ter pitje veliko tekočine, odmedikamentozne terapije pa ammonium salicylate v odmerku 2 x 5 grn(1 grain = 0,065 g). V noči med 29. in 30. januarjem je močan glavoboldodatno nakazoval poslabšanje zdravstvenega stanja. Temperatura jebila, kljub uživanju zdravil, še vedno visoka. V zdravljenje so vključilimrzle obkladke na čelo, roke in noge ter pitje 10 kapljic acidi valerianev lipovem čaju.Jutro 30. januarja 1917 je bilo megleno in mrzlo. Po posvetu z zdravniki,ki so prvič prišli iz vojaške bolnišnice, je stari admiral ostal v postelji.Planirano posvetovanje s poveljniki so preložili na 20. uro zvečer.Vročina je kljub zdravilom izčrpavala telo starega poveljnika. Zvečerpričeti vojni posvet se je končal v trdi temi. Ko so poveljniki odhajalivsak na svojo ladjo, je Anton Haus sam obsedel ob ognju majhne železnepeči. Bil je utrujen, možgani so mu kot zdrizasto sipino telo z lovkami,ki so se razlezle do zadnjega prsta na nogi, sporočali, da mu vsak koraknjegovih zatrdelih mišic povzroča hude bolečine. Bil je osamljen. Načelu 30.000 mož je bil zdaj bolj osamljen, kot je bil kadarkoli v prostranisamoti nebeške širine morij in oceanov. Misli so mu odtavale k družiniin v temi se je boleče nasmehnil, ko se je zavedal, da mu je hrepenenjeotopilo ostrino odločanja. Oprl je vrata ter stopil iz svoje kabine. Opazovalje svojo mogočno ladjo, ki se je kopala v mesečini zadnje januarskenoči leta 1917. Vdihovanje ostrega hladnega zraka mu je povzročalobolečine v prsih. V daljavi je slišal menjavo straže svojih mornarjev tersklenil, da se odpravi k nočnem počitku. Dolgo ni zaspal. Čutil je, kakomu celo telo gori. Hitro bitje srca in nezmožnost globokega vdiha somu dali vedeti, da tokrat ne gre le za nedolžni prehlad.Jutranji posvet zdravnikov je ugotovil znake obojestranske pljučnice.Ob že opisani terapiji je odredil inhalacije s smrekovim ekstraktom (oilpinus sylvestris). Visoka vročina je dodatno izčrpavala bolno telo. Vpopoldanskem konziliju so prvič predlagali, kot antipiretik, uporabophenol salicylata v odmerku 30 grn. ter terpin hydrat kot ekspetorans10 grn. na dan.V naslednjih treh dneh se zdravstveno stanje ni dosti spreminjalo.V očeh posadke ladje in drugih poveljnikov, ki že tri dni niso videlisvojega admirala, se je zrcalila zaskrbljenost. Posebej naporna je bilanoč 4. 2. 1917. Zvečer je pihala burja in ledeni sunki vetra so pozibavalimajhno utripajočo plinsko svetilko pred vhodom poveljniške kabine. Odčasa do časa je dežurni podčastnik odprl vrata, skozi katera so vstopaleali izstopale osebe v modrih pelerinah. Veter, ki je rezal do kosti, jihje zajel v svoj vrtinec. Dežurni podčastnik se je zavedal, da prihajajonajbolj izkušeni zdravniki mornariške bolnišnice. S svojo prisotnostjoin izkušnjami so poskušali ozdraviti poveljnika. Skozi stekleno oknona vratih poveljniške kabine je opazil v bledi svetlobi tri postave, nagnjenenad bolniško posteljo, v kateri je ležal priljubljeni poveljnik. Bilje kratko postrižene sive brade, upadlih ličnic in udrtih temnih oči,ki so jih obkrožali sivorumeni kolobarji, ter pomodrelih ustnic. Dajalje vtis, da je resno bolan. Težko dihanje so prekinjali napadi kašlja, kiso vsakič stresli oslabelo telo ter še dodatno skrbeli lečeče zdravnike.Konzilij je ugotovil srčno popuščanje. Zdravniki so predpisali digitalin vodmerku 0,2 grn. 3-krat na dan. Tokrat so poskušali visoko temperaturoobvladati z antipyrin salicylatom v odmerku 30 grn. Sklenili so, da jezdravstveno stanje resno ter da je potrebno v obliki dnevnih sporočil(bilten) obveščati vrhovno poveljstvo na Dunaju.Zdravstvena poročila 5. in 6. februarja so še naprej potrjevala vsonemoč dotedanjega zdravljenja. V ospredju so bili znaki srčnega popuščanja.Konzilij je sklenil, da nujno potrebuje najnovejše zdraviloza krepitev srca (hitro delujoči strofantin), ki je dosegljivo samo naDunaju. Admiral Koudelka, poveljnik tržaškega zaledja, je 7. 2. poslalpo zdravilo z letalom najzanesljivejšega pilota Gustava Klasinga, ki pase je žel prepozno vrnil v Pulj. Admiral Haus je umrl 8. 2. 1917 ob 1.uri in 12 minut v starosti 65 let.Žalost v mornarici in veličasten pogreb 10. 2. 1917 ter prisotnostcesarja Karla in celotne vrhovne komanda na puljskem pokopališču sopotrdili priljubljenost in spoštljivost do velikega admirala.Cesar Karel se je še enkrat spomnil svojega poveljnika, ko je 27. 10.1917 posmrtno odlikoval admirala Antona Hausa z največjim odličjemdvojne monarhije – redom Marije Terezije.ISIS november 2006