ISIS november 06.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

32INTERVJUDoc. dr. Anton CrnjacVojko FlisKdaj ste se odločili, da bo medicina postala vaša življenjska izbira?Ali bi lahko svoje življenje delili na življenje pred študijemmedicine? Obstaja v vašem življenju mejnik med življenjem predin po odločitvi za medicino?Prvo medicinsko knjigo sem prebiral že sredi osnovne šole. Šlo je zapoučno, otrokom razumljivo knjigo Človeško telo. Neko zanimanje zamedicino je bilo prisotno v meni že tedaj. Kasneje je to zanimanje rasloz menoj in se poglabljalo. In to kljub dejstvu, da ne izhajam iz zdravniškedružine in da starši nikoli niso vplivali name s pritiski, da vidijo votroku bodočega zdravnika. Ker menim, da je nagnjenost do medicinev veliki meri značajska lastnost, imam najverjetneje tak značaj, ki muje zdravljenje ljudi, sočutje in skrb za sočloveka zelo blizu. Življenje semi je s študijem medicine spremenilo toliko, kolikor je sam študij zahtevalzaradi obilice dela, odrekanj in naporov. Seveda se mi je zaradiodgovornosti in obveznosti spremenilo življenje kasneje, ko sem pričelz zdravniškim delom. Zdravniki smo garači, ki nam preobremenjenostin stresnost ne moreta do živega. Tako poskušam vseskozi ločiti služboin zasebno življenje, pa mi v zadnjem času to ne uspeva najbolje. Zagotovopa me medicina ni spremenila v smislu občutka nadrejenosti,izredne pomembnosti ali vzvišenosti. Gorje zdravniku, ki razmišlja vtej smeri, sam prav gotovo ne.Kje ste študirali in zakaj ste si izbrali področje kirurgije? Ali stekdaj hoteli odnehati?Študiral sem na medicinski fakulteti v Ljubljani. Omenil sem že vplivznačaj na izbiro poklica, dopolnim lahko, da je izbira specializacij primedicincih povezana z značajskimi potezami posameznika, kljub dejstvu,da je potrebno v študij vsake specializacije vložiti ogromno intelektualnihnaporov. Najverjetneje nismo vsi ustvarjeni za interniste, kirurge,ginekologe ali patologe. Odločnost, dostikrat stresnost, konkretnost indinamičnost so stvari v kirurgiji, ki so me pritegnile v kirurške vode... in me za večno zaznamovale. Seveda ob vseh izkušnjah, ki sem jih zleti pridobival. Morda je največja sprememba v mojem življenju hiperaktivnost,ki je deloma povezana s kirurgijo. Kar težko si predstavljamdan brez obveznosti, hitrosti in akcije. Zaradi tega si tudi v prihodnje nepredstavljam življenja brez službenih obveznosti in dela v kirurgiji.Kakšne lastnosti mora imeti oseba, ki po vaših merilih velja zadobrega zdravnika?Samo pošten človek je lahko dober zdravnik. Pošten do bolnikov,do sodelavcev, nenazadnje do sebe. Biti mora predan svojemu delu indostopen, nič vzvišen ali aroganten. Medicinsko znanost lahko obvladamarsikdo, toda brez teh lastnosti bo ostal za vedno zelo slab zdravnik.Bolniki so največji kritiki našega dela. V pozitivnem smislu. Ocenjujejonas po našem poštenju, po prijaznosti in partnerskem odnosu, ki gaustvarimo, ne po simpatičnosti ali lepoti. V tej luči nam bodo oprostilimarsikatero nenamerno napako, ki jo storimo v procesu zdravljenja.Nenazadnje smo tudi zdravniki povsem navadni ljudje s svojimi dobrimiin slabimi lastnostmi, dobrimi in slabimi dnevi. Kot vsi ostali ljudje. Leda mora biti pri nas teh slabih dni zelo malo. In še ena stvar se mi zdipomembna. Zdravniki se moramo pogosto vživeti v vlogo bolnika, pabomo kmalu ugotovili, da smo v vsej svoji medicinski veličini zelo,zelo majhni.Ali vas je bilo kdaj strah odgovornosti za ohranjanje življenjapacientov, ki so prišli k vam? Ste se kdaj zgrozili ob njihovih željah alizamislih, kako bi se želeli pozdraviti sami, ali ste jih vzpodbujali?Vsak zdravnik mora odgovorno zdraviti bolnike. Strah pred odgovornostjose z leti bistveno zmanjša. Določen, obvladljiv strah vzdravniškem delu je pravzaprav dobrodošel. Še na misel mi ne pride, dasem z leti postal nezmotljiv in pretirano samozavesten. Odkrit pogovorz bolnikom o načinu zdravljenja, četudi z drugačnimi metodami, je zaželen.Seveda je dolžnost zdravnika bolniku predstaviti najboljši načinzdravljenja v okvirih sodobne medicinske doktrine.Vodenje Spoštovani dr. Crnjac, vaš mandat se je že dodobra zagrizel vrutino. Ali ste pri pripravi programa, s katerim ste kandidirali zastrokovnega direktorja, videli vodenje SBM v enaki luči, kot gagledate sedaj, po letu dni izkušenj?Povsem enako. Vizija razvoja bolnišnice ni stvar, ki bi se spreminjalapreko noči. Cilji, programi in razvoj so stalnice, pri katerih so lahko odstopanjazelo majhna. Seveda mi izkušnje po letu dni pridejo še kakoprav. Lažje ugotovim, na katerih področjih je potrebno dodati plin inna katerih je bolje nekoliko zavirati, pa kljub vsemu doseči zastavljenecilje. Bistvena se mi zdi sprememba miselnega vzorca pred letom dni, sajsem kmalu spoznal, seveda iz drugega zornega kota, iz druge vzpetine,da se sprememb v bolnišnici, ki so mi bile pred tem povsem normalne,ne izpelje kar tako.ISIS november 2006