CKZ_izbris_studentska_zalozba_2008

1 Svetlana Vasović, »Što narod neće pozlatiti«,
tednik Vreme, št. 679, Beograd, potem, ko so ji na občini odvzeli in uničili vse dokumente, dolga
8. januarja 2004.
leta prav zato, da ne bi bila izgnana na vojna območja, ni upala iz
2 Svetlana Vasović, »Slučaj Antona hiše. Rešili so jo šele dokumenti, ki jih je pridobila iz Hrvaške, s
Debevca«, Politika, 8. oktobra 2006, ter katerimi si je na podlagi kraja rojstva svojega očeta končno lahko
»Nacija ABCHMS«, tednik NIN, Beograd,
uredila bivanje v Sloveniji. Podobna je tudi zgodba Janka Šribarja,
5. aprila 2007.
Slovenca iz Izole, ki so mu po vrnitvi z dela v Nemčiji policisti
odvzeli vse dokumente in celo registrske tablice z avtomobila, ker
naj bi bil Janko po njihovih podatkih državljan Hrvaške, čeprav
jim je prinesel tri potrdila, da ga Hrvaška nikoli ni imela za svojega državljana. 1 Podobna je tudi
usoda Antona Debevca, Slovenca iz Kamnika, ki je prav tako po naključju izvedel, da je padel
v birokratsko vrzel izbrisa, iz katere so ga rešili nekdanji sošolci iz Vršca, ki so mu poslali srbske
dokumente, na podlagi katerih je Anton pridobil slovenske dokumente. 2
Postopek kot s kriminalcem
Za družino Petronjić se je tragična zgodba začela v sredo, 2. septembra 1992, ko sta policista
s policijske postaje Šentjur, ki sta nadzorovala cestni promet, ustavila tudi vozilo Dragomirja
Petronjića. Dragomir se je tri dni prej, v nedeljo, 30. avgusta, vrnil domov z dela v Avstriji, da bi
podaljšal veljavnost svojega potnega lista.
Usodne srede se je 32-letni Dragomir peljal k prijateljici Mariji v Šentjur. Policijska patrulja,
ki ga je ustavila med redno kontrolo prometa, mu je po pregledu dokumentov brez obrazložitve
odvzela vozniško dovoljenje in osebno izkaznico, čeprav sta bila oba dokumenta veljavna.
»Pustili so ga, da gre dalje. Policista sta mu naročila, naj jih naslednjega dne počaka na
svojem naslovu, da mu prineseta dokumente. Ni se počutil ne ogroženega ne krivega.
Sploh ni vedel, v čem je problem. Dva policista sta prišla k nam 3. septembra 1992
okoli 12. ure in vprašala, ali je Dragomir doma. Moral je z njima. Da je nekaj hudo
narobe, smo zaslutili, ko so mu zunaj, pred blokom kot kakšnemu kriminalcu nadeli
lisice«, se spominja njegova sestra Dragojla Popović.
Tako njegova sestra kot njegova takrat mladoletna hči Ranka še naslednji dve leti (do leta 1994)
nista vedeli, da je bil Dragomir že istega dne »napoten čez slovensko-hrvaško mejo«. Takšen
odgovor je namreč Dragomirjeva sestra, Dragojla Popović, po številnih poizvedovanjih na policiji
in sodišču v Celju dobila v Ljubljani od Marka Pogorevca, takratnega svetovalca vlade in
vodje kabineta tedanjega notranjega ministra Andreja Štera. Pogorevc je Popovićevo v pismu
obvestil, da je bil njen brat izgnan zato, ker naj bi v Sloveniji pet mesecev, »od 1. aprila do 2.
septembra 1992 prebival nezakonito«. Domnevne »nezakonitosti bivanja« pa niso ugotovili
policisti na mejnem prehodu Šentilj, ki so Petronjiću le štiri dni pred aretacijo pustili, da iz
Avstrije vstopi v Slovenijo. Marko Pogorevc je Petronjićevi sestri Dragojli tudi povedal, da je bil
tak policijski postopek tedaj »običajen«:
»Naši policisti vašega brata niso neposredno predali hrvaškim varnostnim organom,
temveč so ga iz naše države napotili zgolj ustno oziroma zahtevali, da se iz Slovenije
na Hrvaško odpelje z rednim vlakom.«
172 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 228 | Zgodba nekega izbrisa