CKZ_izbris_studentska_zalozba_2008

Dragomir je že drugič postal žrtev izbrisa, prvič iz registra stalnega prebivalstva, drugič pa
iz arhiva policijske postaje Šentjur. Devetega marca 2007 smo prejeli zgolj suhoparen odgovor,
da »v arhivu Policijske postaje Šentjur žal ni več podatkov o zadevi, o kateri sprašujete, saj je
rok za arhiviranje tovrstnih zadev pet let«. Tiskovna predstavnica je ob poizvedovanju o njegovi
usodi vendarle ugotovila, da sta ime in priimek tega občana še danes na seznamu stalnih
prebivalcev Celja iz leta 1979. Poraja se vprašanje, kako je potemtakem mogoče, da so policisti
3. septembra 1992 Dragomirja obravnavali kot tujca brez dokumentov, če je iz arhiva še danes
razvidno, da gre za občana Celja
Kri za Dragomirjevo DNK
Molk predsednika Okrajnega sodišča v Celju, ki se je nanašal na vprašanja o podobnih primerih
in odgovornosti za izgon Dragomirja, kaže, da za sodelovanje pri njegovi deportaciji (ali za
sodelovanje pri drugih nezakonitih izgonih izbrisanih) ni nihče odgovarjal. Družina pa je že
od leta 1995 prepričana, da Dragomirja ni več med živimi in da je bil umorjen. Mati Stojka mi
je med solzami povedala, da so kot člani družine že večkrat dali vzorce krvi predstavnikom mednarodnega
Rdečega križa za preiskave DNK, da bi lahko našli vsaj njegovo truplo.
»Moj sin ni bil neiznajdljiv, bil je fant od fare, bil je najstarejši od mojih otrok in bi se še
iz zemlje znal oglasiti, samo če bi bil živ,« trdi Stojka, ki ne bo nikoli razumela, zakaj
Foto: Dare Čekeliš
Dragojla Popović in Roberto Pignoni z Dragomirjevo fotografijo pred Evropskim parlamentom v Bruslju, 29. 11. 2006
Svetlana Vasović | Izgon v smrt 175