CKZ_izbris_studentska_zalozba_2008

jima vonj po morju. Policija ju občasno zaustavi. »Poslali te bomo v Jugoslavijo,« so dejali
Velimirju na anconski policijski upravi (kjer, kot kaže, niso ravno na tekočem z geopolitičnim
položajem na drugi strani Jadranskega morja). »Pošljite me v Maroko. Morda bo tam komu
mar zame,« je odvrnil obupani Velimir.
Pred tremi meseci mu je policijski načelnik iz Pesara ukazal, naj »v petih dneh zapusti
italijansko ozemlje z letališča Malpensa v Milanu,« v nasprotnem primeru pa bi ga čakalo
»od šest mesecev do enega leta zapora«. Izgon bi ga izstrelil v medzvezdni prostor: Velimir je
apatrid, njegova rodna država ga je izbrisala in ni države, ki bi ga bila pripravljena sprejeti.
Šestnajstega junija 2006 so ga v Mantovi spravili za rešetke, Blacka pa zaprli v pasji
azil. Sojenje je potekalo po pospešenem postopku, toda Velimirja so pomilostili in vrnil se
je na prostost. Nikoli prej se še ni zgodilo, da bi italijansko sodišče upoštevalo argumente
izbrisanega posameznika, vendar ministrstvu za notranje zadeve to ni zadoščalo. Velimir se še
naprej ilegalno klati po trgih in se preživlja z žongliranjem, Black pa ga spremlja.
Včasih potegne na dan šahovsko desko. Želi si ostati v formi. In vendar je že dobil svojo
partijo: kljub vsem kifeljcem, ki si domišljajo, da lahko kar izbrišejo človeka.
Prevedel Gašper Malej
Foto: Romano Martinis
Velimir Dabetić (levo) pred Evropskim parlamentom v Bruslju, 29. november 2006
Roberto Pignoni | Zgodba Velimirja Dabetića 47