CKZ_izbris_studentska_zalozba_2008

Nemci niso hoteli nič slišati o izbrisanih. Duldung, »humanitarno zaščito«, si je Ali lahko
pridobil le na en način: z zgodbo o pobegu z vojnega območja. A tudi glede tega so dvomili;
moral je biti prepričljiv.
Ko Ali pripoveduje o teh rečeh, kar se zgodi zelo poredko, se sramežljivo nasmehne:
»Priskrbel sem si pravo kalašnikovko, takšno, kot jih izdelujejo v Kragujevcu, in si oblekel
gasilski anorak. Pred sodnikom sem razprl anorak in mu pokazal orožje, rekoč: Niti sanja se
vam ne, kaj sem doživel, bolj sem navajen rafalov kot jutranje kave. Kakšen škandal! Rekli so,
da bom obsojen na pet let zapora, ker sem pritihotapil brzostrelko v sodno poslopje. Ampak
nazadnje sem dobil duldung«.
Ali je kot »begunec s Kosova« v Nemčiji preživel dvanajst let. Delal je in si ustvaril družino.
Leta 2005 so nenadoma sklenili, da je na Kosovu zavladal mir, in ga izgnali. Ali se je
dogovoril, kako bo potekala »vrnitev«: odpravili so se z avtom, vozili se bodo čez Slovenijo …
Ja, Slovenijo. Ali je imel v mislih še eno učinkovito potezo. Takoj po prečkanju meje je z ženo
in otroki zaprosil za politični azil: izbrisana oseba kot prosilec za azil v državi, ki ga je izbrisala!
Po vrnitvi v domovino Ali ni izgubljal časa in je v nekaj mesecih postal vidna osebnost
antirasističnega gibanja v Sloveniji. Ko je lani slovenski parlament sprejel zakon, ki krši človekove
pravice, saj daje policiji pravico do presoje o tem, kdo lahko zaprosi za azil in kdo ne, ga
je Ustavno sodišče v tej točki zavrnilo. Prvi podpisnik pritožbe je bil Ali Berisha: dober poznavalec
tega področja.
Slovenska vlada je, se razume, poskušala storiti vse, da bi Alija poslala nazaj v Nemčijo; to
ni bila ravno preprosta operacija, saj je Ustavno sodišče leta 1999 izrecno prepovedalo izgon
izbrisanih. Opirajoč se na ta argument je hitra mednarodna mobilizacija, ki sta jo v Bruslju podprla
evropska parlamentarca italijanske Stranke komunistične prenove (Partito di Rifondazione
Comunista) Giusto Catania in Roberto Musacchio, dvakrat preprečila deportacijo družine
Berisha. Novembra 2006 je Giusto Catania prihitel v postojnski Center za tujce, kjer je bila zaprta
družina Berisha (z najmlajšim sinom Valonom, ki je bil star komaj štiri mesece), in presenetil
funkcionarje slovenskega ministrstva za notranje zadeve. Direktor centra, Jože Konec, je besnel,
toda družino so nazadnje izpustili.
Slovensko vlado je medtem podprl podpredsednik Evropske komisije in komisar za svobodo,
varnost in pravosodje Franco Frattini: na njegovi internetni strani je kot prioriteta zapisana
skrb za »temeljne pravice in državljanstvo«. In vendar je v odgovoru na tozadevno evroposlansko
vprašanje razglasil svojo nepristojnost v primeru Berisha, kajti »Pogodba o Evropski Uniji
in pogodba, ki ustanavlja Evropsko skupnost, Komisiji ne pripisujeta splošne kompetence na
področju temeljnih pravic [...]«. Posledično naj bi bil položaj Alija Berishe in drugih izbrisanih
interna zadeva slovenske države.
Po tistem, ko ji je Frattini pustil proste roke, je slovenska policija spremenila taktiko. Ob
zori 1. februarja 2007 so naložili Alija, njegovo ženo ter njunih pet otrok v dva kombija brez
policijskih oznak. Kot blisk so prevozili Avstrijo in Nemčijo, ustavili pa so se šele v Münchnu:
čudovit primer mednarodnega sodelovanja, ki je omogočil nelegalno deportacijo izbrisanega
in njegove družine iz Slovenije.
Družina Berisha je trenutno v Nemčiji, grozi ji izgon na Kosovo. Zgodba pa še ni končana.
Pred letom dni je Ali s še desetimi izbrisanimi, ki jih podpira Karaula MiR, skupina
antirasistično usmerjenih posameznikov in posameznic iz Slovenije ter Italije, vložil tožbo
proti državi Sloveniji na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu; zastopa jih
odvetniška pisarna Anton Giulia Lane iz Rima. V zadnjem času se je izvedelo, da bo tožba
56 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 228 | Zgodba nekega izbrisa