CKZ_izbris_studentska_zalozba_2008

problema, torej vprašanja reparacije in predvsem vprašanja ugotavljanja odgovornosti (ki bi ne
samo sankcioniralo zločin, temveč z veliko višjo verjetnostjo preprečilo njegove različice v prihodnosti),
kateremu se vsi institucionalni politični akterji izogibajo bolj kot sedanja vlada odločbam
Ustavnega sodišča, ki jih bo državni zbor – v takšni ali drugačni obliki – moral implementirati.
Breme odgovornosti za izbris namreč brbota kot kipeča lava pod nogami celotnega političnega
spektra in vprašanje, ki si ga le-ta zastavlja, je, ali bi sploh kdo preživel izbruh nezaustavljivega
gejzirja, ki bi ga sprožil sunek začetka iskanja krivcev za izbris.
Zato ne preseneča, da je boj izbrisanih v največji meri označeval, narekoval, oteževal in izzival
prav popolnoma zgrešen in povsem zavajajoč stereotip, ki je v javni razpravi in delovanju perfidno,
predvsem pa neizbrisljivo zamenjal vlogi žrtve in storilca. Še danes se zdi neverjetno, kako je lahko
spretno navržena in v nedogled ponavljajoča se propaganda – teza o izbrisanih kot agresorjih na
Slovenijo, špekulantih s slovenskim državljanstvom in morilskih koristoljubnežih – povsem zasenčila
vse argumente žrtve in vedno znova legitimirala zločinsko dejanje večine nad manjšino. Multitudo,
ki zajema vse družbene sloje ter vse narodnosti nekdanje Jugoslavije, Slovence, Hrvate, Bošnjake,
Srbe, Makedonce, Črnogorce, Albance in Rome, je oblastno-medijski aparat predelal v homogenizirano,
agresorsko, antidržavno ali pa vsaj antislovensko pošast (čeprav ne gre zanemariti dejstva, da
se je ravno skozi izbris državo in državljanske pravice izenačilo s slovenstvom, slovenskim narodom),
ki jo je treba čim prej pokončati. Na ta način si je oblast, tako tista, ki je izbris zagrešila, kot tista, ki
ga je ohranjala in ga še vedno ohranja, nadela masko nedolžnosti, ki jo lahko ovrže zgolj neizpodbiten
dokaz o nasprotnem. Breme dokazovanja krivde države in lastne nedolžnosti pa je prevalila
na najšibkejši in najranljivejši segment družbe, na izbrisane posameznike in posameznice, s čimer
je več kot učinkovito zamejila njihov prostor politične ofenzive.
Zato si je gibanje že v najzgodnejšem obdobju moralo zastaviti vprašanje načina organizacije,
modalitet delovanja in ciljev lastnega boja. Ko je postalo jasno, da bo boj dolgotrajen in da pričakovani
rezultati prav gotovo ne bodo enoznačni, je moralo iznajti strategijo, ki izbrisanih ne bi
definirala zgolj v negativnem smislu, kot žrtve nacionalistične in hujskaške politike, katerih usoda
se bo razrešila v nedefinirani prihodnosti, temveč tudi v pozitivnem smislu, kot subjekt, ki skozi
svoje delovanje ustvarja nove načine organiziranja in solidarnosti, kot subjekt, ki se opolnomoči in
učloveči skozi sodelovanje, kljubovanje in pogum, kot subjekt, ki ne spreminja sebe, da bi postal
sprejemljiv za svet, ampak spreminja svet, da bi le-ta postal sprejemljiv za vse. Kmalu po nastanku
prvega društva izbrisanih leta 2002 se je izoblikovala konvergenca s podobnimi gibanji in iniciativami,
ki si prizadevajo za ukinitev diskriminacije na podlagi nacionalnih, rasnih, spolnih, ekonomskih
ali drugačnih okoliščin, tako v Sloveniji kot drugod. Potrebnih je bilo le nekaj mesecev, da so
izbrisani postali politično vprašanje par excellence, razpoka, ki je posrkala vsako možnost ravnodušnosti
ali neopredeljenosti ter ločnica, po kateri so potekala vsa zavezništva ali nasprotovanja.
Kljub zagonu, ki ga je gibanje pridobilo skozi povezovanje in prva institucionalna potrjevanja
njegovim trditvam, deloma pa ravno zaradi širokega spektra vpletenih in intenzivnosti njihovega
delovanja, se je kmalu izkazalo, da na kompleksni izziv oblastniške arogance, ki se je izrisoval na
obzorju, ni mogoče podati enotnega odgovora. Približno na polovici svoje dosedanje poti se je boj
pričel premikati po dveh tirnicah, ki sta bili sprva komplementarni, sčasoma pa sta postali vzporedni,
izjemoma celo alternativni. Prva se osredotoča na poravnavo krivic skozi pravno pot, odločbe
sodišč in zakonodajne iniciative, ki naj vprašanje izbrisa rešijo znotraj okvira, v katerem je nastal,
torej v okviru nacionalne države. Druga pa pravzaprav vključuje vse elemente prve, vendar svojega
delovanja noče omejiti zgolj na pravo, temveč vključuje široko paleto političnih, družbenih, socialnih
in kulturno-umetniških praks. Svojo moč gradi na avtonomiji, brezkompromisnosti in pred vsem
8 Časopis za Časopis kritiko znanosti, za kritiko domišljijo znanosti, in domišljijo novo antropologijo in novo antropologijo | 228 | Uvodnik | 227