CKZ_izbris_studentska_zalozba_2008

5
Mekina, B.: Izbrisani gledajo Janšo,
on pa njih ne vidi. Večer, 1. decembra
v nekaterih primerih so državne institucije s podobnim ciljem, ki 2006, stran 4.
smo ga lahko zasledili že v prvih parlamentarnih razpravah, znale
zakon tudi arbitrarno interpretirati.
Pred kratkim je družina iz Celja po več kot desetletni rekonstrukciji izvedela, kako je umrl
Dragomir Petronjić. V nedeljo, 2. septembra 1992, je Dragomir Petronjić prišel domov z dela v
Avstriji. Potekel mu je potni list, ki si ga je nameraval urediti v ponedeljek. V sredo se je peljal
k svoji prijateljici Mariji v Šentjur in vmes ga je ustavila policijska kontrola. Odvzeli so mu
vozniško dovoljenje in osebno izkaznico ter ga pustili, da gre naprej. V četrtek je moral počakati
policiste v stanovanju, da mu prinesejo dokumente. Dva policista sta prišla okrog 12. ure.
Družini sta rekla, da mora z njimi. Nadeli so mu lisice in ga napotili k sodniku za prekrške, ki
ga je zaradi neurejenih dokumentov kaznoval s 1.500 tolarji in še s 1.000 tolarji povprečnine.
Petronjič je kazen plačal takoj. Sodnik za prekrške mu ni izrekel »varstvenega ukrepa« odstranitve
tujca iz države na Hrvaško, kjer je tedaj vela domovinska vojna. »Prisilna odstranitev ali
vrnitev tujca v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase,
vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo,
v kateri bi bil lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali
kazni«, je namreč po zakonu prepovedana.
Toda policisti so tedaj dobili navodilo, da lahko tujce brez papirjev privedejo do državne
meje in jih napotijo čez »brez kakršnekoli odločbe upravnega organa«. Dragomira tako niso
»prisilno odstranili« na Hrvaško, če smo natančni, ampak so ga tja »napotili«. Šel je »prostovoljno«.
Dan pozneje, 5. septembra, naj bi Petronjića na Hrvaškem kot »delovno in vojno
sposobnega begunca iz Bosne in Hercegovine«, hrvaški organi vrnili v matično državo. Tja
nikoli ni prišel, ker je bil kot Srb na Hrvaškem čez nekaj dni na grozovit način v Splitu ubit (za
podrobnejši prikaz primera glej tudi članek Svetlane Vasović v tej številki Časopisa za kritiko
znanosti).
Podobnih primerov, tudi aktualnih, je še več. Teza, ki sta jo predsednik vlade Janez Janša in
njegov notranji minister Dragutin Mate še v tem letu večkrat ponovila, da danes izbrisanih ni
več, ker so si status že uredili, še vedno ne drži. Še danes, po petnajstih letih, nas lahko preseneti,
koliko je izbrisanih z neurejenim statusom, ki jih zdravijo tako v mariborski kot v ljubljanski
ambulanti za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. V ljubljanski enoti jih je po oceni tam delujočih
zdravnikov kakšnih 80, v mariborski enoti pa približno 30. Septembra lani so denimo iz
ljubljanske ambulante na dermatološko kliniko napotili izbrisanega, pri katerem se je pojavila
huda oblika luskavice, leto prej jih je obiskal izbrisani, ki je imel gangreno v že zelo poznem
stadiju in so mu morali odrezati nogo. 5
Odgovornost Nikogar
V tistem tednu, ko so časopisi v črnih kronikah poročali o sojenju proti predsedniku društva
izbrisanih Aleksandru Todoroviču, ki je nekdanjemu notranjemu ministru Andreju Šteru, nekdanjemu
sekretarju za notranje zadeve Slavku Debelaku in nekdanji podsekretarki na notranjem
ministrstvu Alenki Mesojedec Pervinšek zabrusil, da so »fašisti«, ki so za »v Haag« in ki niso za
»v civilizacijo«, smo praznovali tudi stoto obletnico rojstva politične filozofinje Hannah Arendt,
ki je ponudila eno najbolj provokativnih in polemičnih razlag tega fenomena. Njena študija je
pravzaprav študija odgovornosti za največje zločine, ki jih je sposobna moderna doba.
Borut Mekina | Spomenik izbrisanim 53