CKZ_izbris_studentska_zalozba_2008

Mira je še naprej ilegalno prebivala v Mariboru. Približno tri leta. Brez urejenega pravnega
statusa je bilo težko, zato je leta 1995 ponovno, z istimi dokumenti kot septembra 1992 in brez
potrdila o spremembi imena, zaprosila za dovoljenje za začasno bivanje. Na upravni enoti so
tokrat zahtevali še premoženjsko stanje njenega moža, najemno pogodbo za stanovanje, potrdilo
o nekaznovanju, prevedene hrvaške dokumente, ne pa tudi potrdila o spremembi imena.
Tako ji je končno uspelo dobiti dovoljenje za začasno bivanje.
Nato pa je sledilo pridobivanje dovoljenja za stalno prebivanje. »Moje prošnje za stalno
prebivanje so bile deset let zavrnjene. Redno sem morala prositi za podaljšanje dovoljenja za
začasno bivanje. Moja vloga za stalno prebivanje, ki sem jo vložila 21. decembra 1999 in je bila
utemeljena celo z odločbo ustavnega sodišča, je bila prvič obravnavana komaj maja leta 2002 in
skorajda zavrnjena«. Ko je maja 2002 od MNZ iz Ljubljane dobila dopis, da je njena vloga iz
leta 1999 nepopolna, je njen mož osebno šel na notranje ministrstvo, kjer jih je prosil, naj upoštevajo
dejstvo, da je njegova zakonita žena, s katero je poročen in skupaj živi že 27 let. Rečeno
mu je bilo, da to ni mogoče, lahko pa navede priče, ki bi lahko v Mariboru bile zaslišane in ki bi
potrdile, da Mira živi v Mariboru. »Mož je navedel dve osebi. Pozneje smo izvedeli, da sta ti dve
osebi bili zaslišani, ampak na mariborski upravni enoti njuni izjavi nista bili upoštevani, ker smo
te priče sami navedli. Zato so na mariborsko upravno enoto povabili še dve priči, ki bi naj bili
naključno izbrani«, pravi. Priči sta bili soseda, takrat stara 78 let, in še nekdo. »V vsej soseščini se
je govorilo, da so ljudje povabljeni na zaslišanje zaradi mene. Soseda, ki me ni osebno poznala,
je celo v trgovini – trgovke in stranke – spraševala, ali kaj vedo o meni, ker bo ona morala iti na
zaslišanje. Kamor koli sem se obrnila, v kraju kjer živim, so bile vse oči uprte vame«.
Postopek za izdajo dovoljenja za stalno bivanje se je na notranjem ministrstvu nazadnje le
končal julija 2002.
»To je tako absurdno, da se sploh ne da razumno razložiti! Kdo bi verjel, če ne bi doživel.
Prepričana sem, da so državni organi že pred leti ugotovili, da sem bila nezakonito
in protiustavno izbrisana. Namesto da bi se potrudili to nezakonitost čim prej popraviti
in mi omogočiti normalno človeško življenje, so se me očitno na vsak način hoteli
znebiti. To dokazuje dejstvo, da so vztrajno, ob vsaki ponovni vlogi za začasno bivanje,
kakor tudi ob vlogi za stalno bivanje, od mene zahtevali tudi dokumente, ki jih ni bilo
mogoče pridobiti, kot so na primer: tuji potni list (za pridobitev le-tega sem uporabila
iznajdljivost); najemno pogodbo za stanovanje (živela sva z možem v najini lastni hiši
v Mariboru); potrdilo o zdravstvenem zavarovanju (brez dovoljenja za bivanje se nisem
mogla zavarovati); potrdilo o prihodkih (brez dokumentov se sploh nisem mogla zaposliti)
itd. Vse moje ustne pritožbe (za pisne nisem imela pravne podlage) so povzročale
samo še hujše šikaniranje. Ko sem to vprašanje 'zakaj' enkrat v obupu postavila uradnici
na mariborski upravni enoti in jo še vprašala, kaj bi z mano naredili, če recimo ne
bi, po njihovih, vsakokrat drugačnih željah in navodilih, dopolnila moje vloge – ali me
bodo morda izgnali iz Slovenije, je odgovorila zelo odločno: 'Ja, če bo treba!'«
Drugi primer: Iznajdljivo z zakoni
Sekretarji in podsekretarji, pa tudi referenti na upravnih enotah, ki smo jih v zadnjih letih
spraševali, zakaj je prišlo do izbrisa, so večinoma odgovarjali, da so samo spoštovali zakon. Toda
52 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 228 | Zgodba nekega izbrisa