CKZ_izbris_studentska_zalozba_2008

»I FEEL SLOVENIA«
ZGODBA
NEKEGA
IZBRISA
17 Jelka Zorn
»Mi, etno-državljani etno-demokracije« –
nastajanje slovenskega državljanstva
Osamosvojitvena pravila in zakoni, koga vključiti v
začetno državljansko populacijo in kako, so vzpostavila
etno-državljanstvo, katerega »stranski proizvod« je
bil izbris. Članek se ukvarja s tistimi deli diskusije ob
sprejemanju zakona o državljanstvu in zakona o tujcih
v Družbenopolitičnem zboru Skupščine Slovenije, ki
so pomembne za razumevanje slovenskega državljanstva
in izbrisa. Te razprave so vsebovale argumente,
ki jih iz današnje perspektive razumemo kot tiste, ki
so lahko podprle izbris, in druge, ki so ga poskušale
preprečevati, čeprav se o brisanju ljudi iz evidenc stalnih
prebivalcev nikoli ni javno razpravljalo v nobenem
od treh zborov Skupščine Republike Slovenije. Izbris
pokaže, kako je skupina ljudi ne le ostala brez pravic,
ampak tudi kako je bila ta izločitev (lahko) pomenljiva
za večino prebivalstva (to je državljanov in državljank),
ki so bili v novi državni ureditvi prav tako izpostavljeni
negotovosti, pomanjkanju socialne in pravne varnosti
(naraščanje brezposelnosti, slabša dostopnost do
stanovanj, komercializacija zdravstvenega zavarovanja
ipd.). Proces osamosvojitve je mogoče razumeti kot
konfrontacijo med razumevanjem države Slovenije kot
instrumenta zakona in vladavine prava v nasprotju z
državo Slovenijo kot instrumentom Naroda, nacionalne
pripadnosti in lojalnosti. Obe tendenci sta bili ves čas
prisotni, izbris pa je pokazal, katera je prevladala.
Ključne besede: izbris iz Registra stalnega prebivalstva,
Družbenopolitični zbor Skupščine Slovenije,
nacionalizem, zakon o državljanstvu, osamosvojitev,
tujci, etnocentrizem, politična enakost, Izjava o
dobrih namenih
48 Borut Mekina
Spomenik izbrisanim
Avtor začne prispevek z opisom skupščinske razprave
iz leta 1991, ko so delegati treh zborov sprejemali
zakon o tujcih, ki je nato pripeljal do izbrisa oziroma do
kaznovanja tistih stalnih prebivalcev z državljanstvom
drugih republik SFRJ, ki niso zaprosili za slovensko
državljanstvo. Dokazuje, da so za tem motivom sprva
stali predvsem lokalni interesi, predstavljeni v zboru
občin, manj interesi delodajalcev in delojemalcev v
zboru združenega dela, še najmanj pa »visoka« politika
družbenopolitičnega zbora in vsaj načeloma izvršni
svet oziroma vlada. Čeprav delegati, ki so glasovali za
»izbris«, niso pojasnili svojih razlogov, poskuša njihove
motive prikazati na primeru neke mariborske bančne
uslužbenke in na primeru izbrisanega, ki ga je v smrt
na Hrvaško pripeljala samosvoja interpretacija zakonodaje.
Avtor na koncu s pomočjo vzporednic z interpretacijo
fašizma pri Hannah Arendt opozori na potencialno
razčlovečenje, ki ga je sposobna moderna država.
Ključne besede: fašizem, Skupščina Republike
Slovenije, zakon o tujcih, birokracija
59 Uršula Lipovec Čebron
Metastaze izbrisa
Na primeru štirih izbrisanih, ki živijo v slovenski Istri,
članek analizira izkušnje bolezni in izključenosti izbrisanih
iz javnega zdravstva v Sloveniji. Pri analizi se opira
na nekatere teoretske koncepte socio-kulturne epidemiologije
in medicinske antropologije ter na podatke
ljubljanske Ambulante za osebe brez zdravstvenega
zavarovanja. V prispevku so poleg življenjskih zgodb
štirih izbrisanih analizirani vzroki njihovih bolezni ter
orisani njihovi terapevtski itinerarji, pri čemer so izpostavljene
izkušnje izključenosti iz zdravstvenih institucij
v slovenski Istri. Predstavljeni pa so tudi nekateri fenomeni,
ki pripomorejo k ohranjanju zdravja izbrisanih,
kot je na primer delovanje Ambulante za osebe brez
zdravstvenega zavarovanja, geste solidarnosti posameznih
zdravstvenih delavcev ter pomen 7. člena Zakona
o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju,
ki predvideva nujno zdravstveno pomoč za osebe brez
zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji.
Povzetki | Summaries 251