CKZ_izbris_studentska_zalozba_2008

ila »visoka« državna politika, ki sta jo tedaj predstavljala izvršni svet in družbenopolitični zbor v
zakonodajnem telesu, še najbolj empatična in še najbliže rešitvi, čeprav na koncu vendarle nista
izpolnila obljub, zapisanih v Izjavi o dobrih namenih. »Za izbris« so se namreč najodločneje
potegovali predstavniki lokalnih interesov. Tedaj so bile to tiste politične sile, ki so leta 1991
imele večino v združenju občin, drugem od treh zborov tedanje zakonodajne oblasti. Danes so ti
interesi predstavljeni v državnem svetu, kjer ima že tradicionalno Slovenska ljudska stranka največ
predstavnikov. Malce več razumevanja za položaj tistih, ki jih danes imenujemo izbrisani, pa
je bilo med interesi delavcev in delodajalcev v tretjem zboru, zboru združenega dela. To kažeta
predvsem razprava in rezultat glasovanja o amandmaju k zakonu o tujcih, ki bi zapolnil pravno
praznino, zato do izbrisa ne bi prišlo. »Državljanom SFRJ, ki so državljani druge republike in
ne vložijo zahteve za državljanstvo Republike Slovenije, imajo pa v Republiki Sloveniji na dan
uveljavitve tega zakona prijavljeno stalno prebivališče ali so v njej zaposleni, se izda dovoljenje
za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji«. V vseh treh zborih sta omenjeno besedilo predlagali
dve stranki, tedanja ZSMSLS (Zveza socialistične mladine Slovenije - Liberalna stranka) in
ZKSSDP (Zveza komunistov Slovenije - Stranka demokratične prenove).
V zboru občin je amandma predlagal Jože Zakonjšek (ZSMSLS), a je velika večina
delegatov, v vsakem od zborov jih je bilo 80, glasovala proti. Za so bili samo štirje. V zboru
združenega dela je amandma vložil Dejan Murko (ZSMSLS). Štirinajst delegatov je bilo za
sprejetje, 22 delegatov je glasovalo proti, 13 delegatov se je vzdržalo. V družbenopolitičnem
zboru sta amandma zagovarjala dr. Lev Kreft (ZKSSDP) in Metka Mencin (ZSMSLS). Tam
bi bil amandma skorajda sprejet. Kreft je na seji dejal: »Predlagamo, da se s posebnim členom
opredeli začasni status državljanov SFRJ, tako da jim zagotovi, da se jim s tako odločitvijo ne
bo spremenil njihov dosedanji status, kot piše v plebiscitnih obljubah, oziroma da bodo delili
našo usodo, kot piše v sporazumu političnih strank in poslanskih skupin [...]«. Metka Mencin
(ZSMSLS) pa: »Menimo, da bi se s tem amandmajem vsaj delno izboljšal položaj prebivalcev
Republike Slovenije, ki so državljani oziroma državljanke drugih republik in ki bi bili s tem
zakonom nenadoma obravnavani kot tujci. Predvsem se s tem amandmajem rešuje tiste, ki so
v Sloveniji zaposleni in nimajo možnosti za pridobitev državljanstva [...]«.
V prvem glasovanju je bilo 19 delegatov za sprejem, 19 delegatov pa proti, 12 pa se jih je
vzdržalo. Zato so morali glasovanje ponoviti. Pri drugem glasovanju pa amandma ni bil sprejet
za en glas (20 proti, 19 za). Od tistih, ki so glasovali proti, je v zapiskih iz tega časa ostala le
pripomba Andreja Štera. Bil je proti, »[...] ker (amandma) vnaša v pravni red izraziti nered in
negotovost, ker uvaja kategorijo, ki je sicer ne poznamo, nekje vmes [...]«.
Čeprav amandma ni bil sprejet, pa je tedanji družbenopolitični zbor na predlog Stranke demokratične
prenove izglasoval naslednji sklep k zakonu o tujcih: »Republika Slovenija si bo prizadevala,
da v skladu z načelom recipročnosti zagotovi tem dosedanjim državljanom SFRJ pravice v
Republiki Sloveniji, ki so jih uživali doslej in enake pravice državljanom Republike Slovenije v
drugih republikah dosedanje SFRJ«. Za ta sklep je glasovalo kar 26 delegatov, proti jih je bilo 13,
10 pa se jih je vzdržalo.
Obljube na eni strani, zakoni na drugi
V zboru združenega dela je delegate predlagana ureditev zaskrbela. Muharem Bolić je tedaj
dejal: »Jaz bi gospoda samo vprašal, kaj bo z delavci, ki so v samskih domovih, ki niso stal-
Borut Mekina | Spomenik izbrisanim 49