CKZ_izbris_studentska_zalozba_2008

6 Arendt, H. (1994): Eichmann in Jerusalem;
A Report on the Banality of Evil.
New York, Penguin books.
Javnost je s svojo razlago razburila, ko je za ameriški časopis
The New Yorker poročala o procesu proti Adolfu Eichmannu. 6
Eichmann je bil višji uradnik v nacistični Nemčiji, bil je odgovoren za transport Judov v koncentracijska
taborišča in za pogajanja z judovskimi organizacijami, tako, da je ves proces tekel
brez zapletov. Po drugi svetovni vojni je zbežal v Argentino in tam ga je čez petnajst let zajela
izraelska tajna policija. Prepeljali so ga v Jeruzalem, kjer so mu javno sodili zaradi holokavsta,
na enem najbolj spektakularnih procesov. Toda na sojenju je postalo tudi Arendtovi očitno,
da Eichmann ni sovražil Židov in da mu bo težko dokazati krivdo za zločin, kot je razvidna v
običajnih kazenskih procesih. Eichmann je bi namreč normalen človek, ljubeč mož in oče,
marljiv, precej ambiciozen in – on sam, s svojimi rokami ni nikoli ubil človeka. V nacistični
birokratski mašineriji ni hotel presojati posledic svojih dejanj; to je, da je s prekladanjem papirjev
in izvrševanjem ukazov odločno pripomogel k enemu največjih in še danes nedoumljivih
zločinov človeštva. Seveda ne sam, treba je bilo mnogo malih Eichmannov, brezbrižnih in
častihlepnih, uspešnih na svojih ozkih strokovnih področjih mimo vseh etičnih dilem in norm.
Vsi so premikali ročice velikega stroja, tako da je bil na koncu potreben le pritisk na gumb in
proces se je odvil skorajda sam od sebe. To banalno zlo ni bilo posledica želje po nasilju ali
ubijanju, ampak posledica nemišljenja in popolne odsotnosti refleksije lastnega početja.
Pri izbrisu lahko sklenemo, da je šlo za predstavo države kot skupnosti Slovencev in Slovenk,
ki so jo promovirali nekateri politiki. Čeprav v prvih letih osamosvajanja pogosto naletimo na
jasno izražene nacionalistične motive, bi lahko morda vseeno sprejeli tezo, da je šlo za nekakšno
zakonsko napako. A vendar je presenetljivo, da nekaj tisoč uradnikov, celo sodnikov, ki so
z izbrisanimi vsak dan prihajali v stik celo desetletje, ni posumilo in opozorilo nadrejenih, da
je z ureditvijo nekaj fundamentalno narobe.
54 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 228 | Zgodba nekega izbrisa