CKZ_izbris_studentska_zalozba_2008

jim da podobe, skozi katere se lahko pokažejo,
in glas, s katerim lahko govorijo.
Prvi, ki si vzame glas, je Aleksandar Todorović,
ko v preprosti proletarski gostilni, ob pivu
in cigaretnem dimu, pove »vic«, s katerim
napove, kaj se je na neki ključni točki zgodbe
o izbrisanih zgodilo: »Vsak dan mravlje pridno
delajo v mravljišču, gradijo svoje mravljišče,
toda prav tako vsako jutro ponovno pride slon
in pohodi, kar se mravlje vedno znova trudijo
zgraditi. Nekega dne pa se mravlje ozavestijo,
da jih je na milijone in da zagotovo lahko
premagajo enega slona! Tako se zgodi, da
nabrusijo svoje orožje in gredo jurišat na slona;
nastane strašanska zmeda, nato pa se v nekem
trenutku znajde mravlja Viktor sam na slonu in
pogleda dol, kjer vidi vse druge mravlje, kako
mu pravijo: 'Viktor, ugrizni ga! Viktor, ugrizni
ga! Viktor, ugrizni ga!'« Ni kaj, komunistični
manifest v malem.
Toda zgodba o izbrisanih je kaj malo komična,
čeprav znajo, predvsem Todorović, ohraniti
humor, piti in peti, zbijati šale in vice na svoj
račun in na račun oblastí, ki jih je izbrisala.
Zgodba o izbrisanih je izpovedana skozi serijo
pripovedi ljudi iz različnih socialnih položajev,
saj vsak iz svojega zornega kota izpové, kaj je
zanj/zanjo pomenilo »biti-izbrisan/a«. In odlično
se izrazi Todorović: »Izbris pomeni civilno
smrt«. Pomeni torej v prvi vrsti izničenje obstoja
ljudi na ravni civilne skupnosti, skupnosti, ki
se že s tem, da se ne solidarizira, da ne zahteva
pravice za tiste, ki so jih njihovi »predstavniki«
»civilno usmrtili«, izkaže za barbarsko, zavito v
udobje molka. Ko pa »civilna« skupnosti dobi
možnost, da izstopi iz molka, kaj naredi
Tako kot se ta dokumentarni film začne, se
tudi konča: dokumentarno, toda z dokumentom,
ki v vsej svoji ostrini še vedno spominja
in opominja gledalca, da zgodba še zdaleč
ni končana, da ne gre za zgodbo iz preteklosti,
ampak za aktualno sedanjost, za tragično
sedanjost, ki obstaja in vztraja: »Slovensko
ustavno sodišče je presodilo dejanje izbrisa za
nezakonito dejanje takratne vlade in postavilo
zahtevo, naj se ljudem vrnejo odvzete pravice«.
Na podlagi sklepa ustavnega sodišča se končno
dá možnost, s katero bi lahko rešili vprašanje
izbrisanih, a kaj naredi »civilna« skupnost
Leta 2004 je bil organiziran referendum o
izbrisanih, katerega se je udeležila tretjina
slovenskega prebivalstva. Devetdeset odstotkov
glasujočih je glasovalo proti zradiranim.
Tovrstni dokumentarec je apel »civilni«
skupnosti, naj se tudi sama ozavé svojega
položaja, svoje politične moči in nemoči,
svoje sovloge pri vprašanju izbrisanih in
nuje, da se moramo postaviti onkraj »zarote
molka«, v katero mediji še danes vztrajno
zavijajo življenjske zgodbe izbrisanih.
Mirt Komel
Karavana
izbrisanih
Dokumentarni film (29’)
avtorice Dražene Perić, 2007
Ko je bila prvega maja 2004 slavnostna slovesnost
vstopa Slovenije v Evropsko unijo, katere
se je udeležil tudi gostobesedni »gost vseh
gostov« Romano Prodi, se je po ulicah Nove
Gorice zvrstila protestna karavana, ki je med
vsemi problemi, povezanimi z vstopom v EU,
opozorila občo javnost na neprijetno dejstvo:
izbrisani so natanko v tistem trenutku, ko je
Slovenija postala polnopravna članica EU,
postali evropski izbrisani. Dve leti pozneje karavana
izbrisanih potuje po Evropi in opozarja, da
problem protipravnega črtanja 18.000 ljudi iz
registra stalnih prebivalcev Slovenije še vedno
ni rešen. Kratki dokumentarni film »Karavana
izbrisanih« iz prve osebe dokumentira, kako je
izbrisane popeljala pot od Ljubljane do Bruslja.
Čitalnica | Recenzije 243