CKZ_izbris_studentska_zalozba_2008

Vendar se Dragomir na vojno območje nikoli ne bi napotil prostovoljno, ampak se je to lahko
zgodilo le prisilno, torej ob spremstvu policije. Policijsko spremstvo dokazuje policijska zabeležka
s točnim datumom in krajem prečkanja meje: Dragomir Petronjić je odšel iz Slovenije ob
17.10 čez mejni prehod Rogatec dne 3. 9. 1992.
Pogorevčevo pismo z dne 15. marca 1994, ki je bilo naslovljeno na družino Petronjić,
pravzaprav ni odkrilo nobene nove sledi o izginulem Dragomirju. Takrat je družina še upala,
da je Dragomir kot Srb zaprt v kakem hrvaškem zaporu ali taborišču. Ob koncu vojne v BiH
leta 1995 se je družini obudilo upanje, da se bo Dragomir vrnil, a le dokler Dragojla ni prejela
odgovora iz Zagreba, pisma Nenada Peroša, tedanjega načelnika Oddelka za iskanje in okrepljeni
nadzor pri Ministrstvu za notranje zadeve Hrvaške. V pismu št. 511-01-28-3811/95 MK
je načelnik Peroš opisal, kako je potekal Dragomirjev »prevzem« iz Slovenije:
»Dne 5. septembra 1992 je po evidenci o primopredaji vojno in delovno sposobnih
beguncev, državljanov Republike Bosne in Hercegovine, s ciljem vračanja v matično
državo, na mejnem prehodu na Kamenskem oziroma Vinjanah, oblastem Republike
Bosne in Hercegovine predana skupina, v kateri je bil tudi Vaš brat, gospod Petronjić
Dragomir, sin očeta Rada, rojen 20. februarja 1959 v Gradini, Prijedor, Republika
Bosna in Hercegovina.«
Pismo se konča s pripisom, naj se Dragojla Popović za »vse druge informacije obrne na oblasti Bosne
in Hercegovine«. Damir Mašić, uslužbenec veleposlaništva BiH v Ljubljani, je izrazil dvom, da je
opis Dragomirjeve poti med Slovenijo in mejnim prehodom Vinjani na hrvaško-bosanski meji točen,
saj se mu ne zdi verjetno, da bi bilo kaj takega mogoče v obdobju najhujših vojnih spopadov.
Rekonstrukcija Dragomirjeve deportacije kaže, da je bil Dragomir v dveh dneh transportiran
iz kontinentalne Hrvaške do nekaj sto kilometrov oddaljenega mejnega prehoda v bližini
Metkovića. Po vsej verjetnosti ga je slovenska policija s pomočjo hrvaške predala organom
takratne Herceg-Bosne, se pravi enotam bosanskih Hrvatov, ki so živeli v tem delu Bosne ter se
vojskovali proti Srbom in oblastem v Sarajevu.
Ali je treba spomniti, da je bil Dragomir civilist, delavec, prebivalec Celja, ki ga je Slovenija
deportirala v vojno in izročila tisti strani, ki je v osebi srbske nacionalnosti prepoznala nacionalnega
sovražnika Na območjih, kjer so se prav takrat dogajali množični poboji civilistov, so v njem
prepoznali »vojno sposobno osebo«, ki je bila nato spremenjena v vojnega ujetnika.
Izbrisan, drugič
Dragojla se je po Peroševem nasvetu obrnila na vse mogoče naslove v Sarajevu, vendar je njeno
poizvedovanje do danes ostalo brez odgovora. Šele konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko
se je v Sloveniji po prvi odločbi Ustavnega sodišča odprla javna razprava o nezakonitosti izbrisa, ki
ga je državna uprava tajno izvedla 26. februarja 1992, je Dragomirjevi družini postalo jasno, da je
bil njihov sin, brat oziroma oče žrtev nezakonitega izbrisa iz registra stalnih prebivalcev Slovenije.
Vozniško dovoljenje, ki so mu ga odvzeli, je bilo v resnici veljaven dokument, čeprav mu je ravno
takrat potekel potni list.
V arhivih celjskega sodišča za prekrške smo našli dokument P2722/92 (vpogled v ta dokument
je bil na voljo do leta 2004!). To je bil dokument, v katerem je sodnik za prekrške Petronjića zaradi
Svetlana Vasović | Izgon v smrt 173