CKZ_izbris_studentska_zalozba_2008

4 Sovražniki med lastnimi državljani,
Večer, 16. maj 1991, stran 2.
jezika ali pa da bi pridobitev državljanstva pogojevali s petletnim
bivanjem. Slednje je bil denimo predlog Socialdemokratske stranke
Slovenije. Čeprav lahko preberemo, da se je France Tomšič, ki danes velja za očeta SDS, zavzel
za liberalnejšo opcijo. Ko je Darja Lavtižar Bebler povedala, da se »osebno nagiba k restriktivnejšim
pogojem za pridobivanje državljanstva, k čemur jo spodbujajo vesti o četnikih na naših
tleh,« ji je Tomšič odgovoril, da če želimo, da bo razdružitev potekala mirno, »ne bi smeli stvari
zakomplicirati na tej podlagi« 4 .
Prvi primer: Kafkovska nočna mora
Učinke te neme politike, ki svojih motivov ni nikjer jasno artikulirala, smo lahko potem videli
na terenu. Svoj primer je natančno popisala neka visoko izobražena bančna uslužbenka iz
Maribora, imenujmo jo Mira H. Pisalo se je leto 1992, medtem se je Slovenija osamosvojila,
prišel je maj in Mira H., ki je tudi glasovala za osamosvojitev, se je z možem odpravila na mariborsko
upravno enoto, da bi si uredila nove osebne dokumente. V Maribor se je iz Šibenika
preselila leta 1976, ko je bila stara le 19 let, in bila je prepričana, da je slovenska državljanka
s stalnim prebivališčem. Nikoli ji ni bila vročena kakšna odločba o spremenjenem pravnem
statusu, zato jo je presenetilo, ko ji je referentka dejala, da njenih podatkov ni niti v registru
slovenskih državljanov niti v registru slovenskih prebivalcev. Tedaj se ji je še zdelo, da gre morda
za eno tistih birokratskih zmešnjav, ki človeku vzamejo dodatno uro časa. V uradu za tujce jo je
namreč uradnica končno le našla v registru. A ob vnosu njenega imena v računalnik se je odprla
stran, na kateri je bila pripomba: »Brisana po zakonu«. To pripombo je uradnica glasno prebrala
in ji razložila, da se mora v Sloveniji prijaviti kot tujka, nato pa ji je skoraj nasilno hotela odvzeti
jugoslovanski potni list, izdan v Sloveniji.
Čeprav je potem komaj zbrala moči, da je odšla domov, se je, navajena papirologije, že
čez dva tedna vrnila z novimi dokumenti, se spominja Mira. Tokrat z namenom, da zaprosi
za dovoljenje za začasno bivanje. Izpolnila je obrazec s prošnjo in plačala takso. Uradnica jo
je povabila nazaj v pisarno in ji razložila, da se kot tujec lahko prijavi samo oseba, ki ima tuji
potni list. Mira ga ni imela, imela je slovenskega. »Kaj pa naj potem naredim Se lahko kje
pritožim« je vprašala. »Edina možnost, da ostanete v Sloveniji, je, da si priskrbite tuji potni list
in da se nato ponovno prijavite kot tujka z začasnim prebivališčem«, je odgovorila referentka,
ki jo je nato opozorila še na formalnost: »V tujem potnem listu nikakor ne sme biti naveden 'ta
naslov' v Mariboru oziroma Sloveniji«.
Minilo je poletje in prišla je jesen. Septembra je Mira ponovno šla na upravno enoto, tokrat z
novim, hrvaškim potnim listom. In v njem kot naslov stalnega prebivališča ni bilo navedeno njeno
stanovanje v Mariboru, ampak naslov v Švici. Na podlagi hrvaške »domovnice«, ki so ji jo sorodniki
poslali po pošti, je pridobila hrvaški potni list na hrvaškem veleposlaništvu v Bernu, v Švici. In ker je
bila od leta 1976 na Hrvaškem odjavljena in prijavljena v Mariboru, so ji v potni list vpisali švicarski
naslov, na katerem je bila prijavljena začasno. Sledil pa je nov problem. V hrvaškem potnem listu
je bilo njeno ime zapisano brez moževega priimka. Uradnica se ni dala. Mira bi morala prinesti
še potrdilo o spremembi imena. To pa ni bilo mogoče, saj je bil potni list izdan na Konzularnem
predstavništvu Hrvaške v Švici, na podlagi dovoljenja za začasno bivanje v Švici, v tem dovoljenju
pa je bilo njeno ime vpisano brez moževega priimka. Zato njena prošnja ni bila sprejeta kot nepopolna,
ampak jo je uradnica odslovila. »Tako sem bila dokončno zavrnjena«, pravi.
Borut Mekina | Spomenik izbrisanim 51