CKZ_izbris_studentska_zalozba_2008

je Slovenija Dragomirja razglasila za begunca, če pa je bil prebivalec Slovenije in bi ga
morala obravnavati kot vse druge prebivalce Slovenije. Tega ne razume niti oče Rade,
ki ga je pred štirimi leti zadela možganska kap in je že opustil upanje, da bo dostojno
pokopal sina ali vsaj izvedel, v katero jamo je bil Dragomir odvržen, kdaj in kdo ga je
umoril.«
Kljub temu, da je bil Dragomir civilist, je bil na Hrvaškem obravnavan kot vojni ujetnik in je
najbrž končal v katerem od taborišč oziroma množičnih grobišč v BiH ali na Hrvaškem. To je
potrdil očividec enega izmed pokolov, ki so jih v BiH izvajali »črnosrajčniki«. Ta je za bosanski
Extra magazin pred tremi leti povedal, da naj bi bil med ubitimi tudi »Dragomir iz Slovenije«.
Poleg Dragomirja naj bi bili v avtobusih še drugi »begunci« iz BiH, ki so jih vozili najprej v
Split v zloglasno pristanišče Lora, kjer so mučili srbske civiliste in vojne ujetnike, nato pa so jih
vozili na pot brez povratka proti Tomislavgradu.
Kršitev mednarodnega prava
Pred tremi leti so na generalni policijski upravi v zvezi s primerom Dragomirja Petronjića izjavili,
da bi se moral sam sklicevati na to, da so razmere na območju, kamor so ga nameravali
deportirati, zanj nevarne, »nato pa se ugotavlja, ali so njegove navedbe resnične«. V tem primeru
bi namreč lahko zaprosil za azil v skladu z Zakonom o azilu, država Slovenija pa bi ga morala
nastaniti v katerem od begunskih centrov, ki so bili v tistem času skoraj v vsaki upravni enoti na
območju Slovenije.
Opisano sklicevanje policije na določbe Zakona o tujcih je zelo sporno, saj ta zakon pravi,
da je »prisilna odstranitev ali vrnitev tujca v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda
ogrožena zaradi njegove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega
prepričanja, ali v državo, v kateri bi lahko bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in
poniževalnemu ravnanju, ni dovoljena«. To določilo izhaja iz načel mednarodnega prava, zato
je izgon Dragomirja Petronjića ne le kršitev domače zakonodaje (izbris), ampak tudi kršitev
mednarodnega prava.
Kljub vojni na Hrvaškem in v BiH je tedanji policijski vrh 27. februarja 1992 poslal pristojnim
službam navodilo o tem, da policija osebe brez dokumentov lahko privede do državne
meje in izžene »brez kakršnekoli odločbe upravnega organa« (depeša Slavka Debelaka). S tem
je bila izbrisanim in izgnanim kratena tudi ustavna pravica do pritožbe. Kdo je odgovoren za
izginotje Dragomirja Petronjića, pa še danes nikogar ne zanima.*
* Družina Petronjić je 25. septembra 2007 prejela obvestilo državnih organov BiH, da so Dragomirjeve
posmrtne ostanke našli v množični grobnici v bližini Jajca. Patolog je ugotovil, da so Dragomirja
pred smrtjo, ki je nastopila po strelu v glavo (septembra 1992), tudi mučili. Imel je polomljene kosti
roke, noge in več reber, ob njem pa je bila dvometrska vrv, s katero je bil pred ubojem zvezan.
176 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 228 | Zgodba nekega izbrisa