va moč - Zdravniška zbornica Slovenije

Zavodnikspomnim, kdaj je to bilo) se je kar na lepem pojavil v mojem laboratoriju.Najprej je preveril leto dogodka in mojo zanesljivostkot priča. In me končno zaprosil, naj mu v Narodni in univerzitetniknjižnici poiščem tisti članek, ki ga je pred veliko letinapisal za časopis Tribuna. Seveda sem ga hitro našel, priskrbelfotokopijo in jo oddal prof. Župančiču. Bil je neizmerno veselin verjetno je iz hvaležnosti prelomil svojo običajno molčečnost.Povedal mi je, kako se je zanj zadeva končala:Takratni minister za notranje zadeve Boris Kraigher (!) jeŽupančiča (!) povabil na pogovor. In v pogovoru se je minister vceloti strinjal s stališči in z zahtevami prof. Župančiča – razenz Župančičevo končno odločitvijo, da skupini študentov odklonifrekvenčni podpis.Sveta Partija je bila torej prek svojega policijskega vrha pri gašenjupožara na MF LJ uspešna – tako kot v tistih časih vednoin povsod. Vsaj formalno. A pri prof. Župančiču je verjetno tleloše dolgo. Namreč, kmalu po tem, ko sem leta 1959 začel svojopot pri prof. Župančiču, sem v pisarni inštituta našel njegov dopisMedicinski fakulteti v Sarajevu. Menim, da sem ga razumelprav: kot prošnjo za učiteljsko mesto na tej fakulteti.Na srečo je ni uresničil.Kolikor lahko presodim, so bili takratni selekcijski kolokviji v1. letniku nepravični in nepotrebno kruti. Vendar se nihče nispotaknil nad dejstvom, da sta bili iz študija medicine navadnoizločeni več kot 2/3 novincev. Očitno zato, ker se je to izvajalona zahtevo politike.Kolikor lahko presodim, so bile takratne Župančičeve študijskezahteve v načelu v celoti skladne s pogoji in z zahtevami,ki jih dandanes zahteva in ponuja visokošolska didaktika; kiprek kavzalnega načina razmišljanja spodbuja posameznikovoodgovornost.Ker ne poznam nadrobnosti, ne morem presoditi, ali je bila Župančičevaodločitev glede frekvenčnega podpisa pravična ali nepravična;pedagoška ali nepedagoška; pametna ali nespametna.A bila je avtonomna. In prav zato se je ob njo očitno spotaknilne le MF LJ, ampak tudi takratna politika oz. Sveta Partija. Pačeprav ni šlo – kot pri selekcijskih kolokvijih – za 200, ampak leza “nekaj” študentov.Moja teorija je, da se je takrat, leta 1953, pouk na MF LJzačel preusmerjati od kavzalnega pristopa k deskriptivnemu.Namesto povečane intenzivnosti pouka se je v naslednjih letihneizmerno povečala njegova ekstenzivnost, ki – še dandanes!– od študenta ne zahteva razumevanja mehanizmov, ampakzapomnjevanje dejstev; ki ne spodbuja odgovornosti študenta,ampak njegov oportunizem; ki si med študijem ne prizadeva zapoglabljanje znanja, ampak za čim boljšo oceno pri izpitih, zakatero so dopustni barantanje ter pravniške zvijače.In popolnoma je pozabljeno Župančičevo mnenje, da zdravnikani mogoče vzgajati in vzgojiti s predavanji, ampak le z zgledom.Čeprav sem penzionist že od leta 1999, še vedno vsako letovodim po eno izbirno vajo iz patološke fiziologije. In vsakoleto opazujem poglabljanje vsesplošne permisivnosti, da študijmedicine ne sme biti naporen, ampak udoben. Brezbrižnost doskoraj kriminalne nevednosti ima včasih takšne razsežnosti, dabi jo utegnil razrešiti le takšen ukrep, kot ga je uporabil Župančičleta 1953.In končno: če mi med vajami uspe pogovor o pojmu odgovornost,se izkaže, da skoraj noben študent ne ve, kaj je to.Razumljivo: po mojem védenju na MF LJ ni nobenega programa,ki bi (vsakemu!) študentu medicine omogočil razvojnjegove odgovornosti.Moja rekonstrukcija dogodkov leta 1953 in zgodba o SvetiPartiji sta verjetno resnični.Za svoje teorije in mnenja pa seveda nimam dokazov. O svojihstališčih o pouku na MF LJ sem sicer veliko (preveč?) pisal, atudi nimam dokaza, da so pravilna in relevantna.Vse, kar sem o pouku zapisal zgoraj, je v bistvu le ponavljanje,glas vpijočega v puščavi (prim. ISIS 2007; 16: 48–50). Zelo bibil vesel, če bi bila na voljo raziskava, ki bi dokazala, da je mojemnenje (stališče) napačno.Sledim namreč le tistemu, kar mi je nekoč rekel prof. Župančič:“Človek mora imeti mnenje (stališče), pa čeprav je mogočemnenje napačno. Namreč, najhuje je, če človek mnenja nima.”(1) To številko sem prepisal iz izvirnega seznama vpisanih.Preostali dve številki pa sta približni.(2) Kako sem takrat “stavkal” jaz, glejte SISI, 1. april 2010.(3) Kako je ta test potekal, seveda v stari predavalnici (baraki)Inštituta za patologijo ter ob mizi za obdukcijo, pa bom mogočeopisal za prihodnjo izdajo priloge SISI.(4) Ko sem leta 1959 začel delati pri prof. Župančiču, semv inštitutskem arhivu poiskal oba seminarja, ju ukradel inshranil doma.(5) Odtlej je bil zame Župančič osebnost. Arbiter, ki mu nisemnikoli ugovarjal. Ker pa sem enako trmast, sem se mu sevedauprl. Ko je bilo drugič, leta 1973, je bilo dokončno in odšelsem svojo pot. A do svojega Učitelja sem vedno, vedno, vednoohranil globoko spoštovanje. Mu to poskušal vedno znova kazati.Očitam pa si, da mu tega nisem mogel ali nisem znal tudipovedati niti takrat, ko sem ga tik pred njegovo smrtjo obiskalzadnjič.Revija ISIS - November 2010113