va moč - Zdravniška zbornica Slovenije

ZanimivoTipična puščavska pokrajina v Ladaku, kjer zelo redko dežuje, sajvčasih je bilo tako.naenkrat postane zelo preprosto. Za zahodnjake, vajene prebivanjav velikih mestih, je to pravzaprav pravo duhovno prebujenje.Ponudba se prilagaja povpraševanju, vsako leto je več turističnihagencij, cenenih hotelov in prenočišč, restavracij ter trgovin.Računalniki, internet in telefon so tujim obiskovalcem na voljona vsakem koraku.»Pridi, zate imam najboljšo pašmino!« vabi v svojo trgovinoShah, mlad Kašmirec s temnimi očmi, ki na ulicah Leha poletiprodaja dragulje in preproge ter dragoceno tkanino, imenovanopašmina, stkano iz dlak istoimenskih himalajskih koz. Kašmirci,spretni trgovci, tu obvladujejo večji del trgovine. Potem so tuTibetanci, večinoma begunci oziroma njihovi potomci, ki so sesem zatekli pred kitajsko okupacijo. Večino najdeš na tržnicah,pod velikimi šotorskimi platni prodajajo oblačila, nakit iz turkizovin rdečih koral, molilne zastavice in pripovedujejo zgodbe osvojem izgnanstvu in uničeni domovini.V vasi Choglamsar blizu Leha jih živi približno 6.000. Le kaj jetokrat ostalo od njihovih prebivališč?Na srečo v Lehu še ni barov in lokalov s hrupno zahodnjaškoglasbo. Življenje povsem zamre po 10. uri zvečer, ko se zaprejovrata še zadnje restavracije. Alkohol, največkrat pivo, je zeloredkokdaj na prodaj v restavracijah. Domačini se radi poveselijoob čangu, doma pridelanem ječmenovem pivu, ki ima okus poskisanem, in je na voljo v vsaki vasi.Ladak je že na prvi pogled precej drugačen od svoje matere Indije.Mali Tibet so ga pred več desetletji poimenovali prvi tuji obiskovalci,pa ne zaradi tibetanskih beguncev. Večina prebivalcev jenamreč budistov, tibetanski budizem pa prevladujoča religija. Nahribih je že od daleč opaziti budistične samostane, v teh krajihimenovane gompe. Menihi so oblečeni v temno rdeča ogrinjala, kise v zgodnjih jutranjih urah posvetijo obrednim molitvam, čez danpa se pomešajo med lokalne prebivalce. Na strehah hiš, prelazihin mostovih, na gorskih vrhovih so izobešene molilne zastavice,Budistična stupa nad mestom Lehtanki koščki tkanine v petih različnih barvah: rumeni, zeleni, rdeči,beli in modri, na katerih so natisnjene mantre. Ko zapiha veter,molitve odnaša na vse štiri strani neba. Stare, raztrgane in obledelezastavice človeka opominjajo na minljivost vsega na tem svetu, nanjih znova in znova nameščajo nove. Kot prispodoba za življenje,ki vedno teče v istem krogu, od rojstva do smrti.Ladačani so s svojimi temnimi obrazi pravilnih potez, s poševnimiočmi in črnimi lasmi bolj kot Indijcem podobni Tibetancem.So skromni in pošteni ljudje, njihovo precej težko življenjeje prežeto z vsakodnevno molitvijo. Vsepovsod je opaziti velikopredanost svojemu duhovnemu voditelju Njegovi Svetosti dalajlami,ki živi v izgnanstvu v Dharamsali, le nekaj sto kilometrovstran. V vsakem samostanu je slika z njegovo podobo, obdanaz bankovci, dišečimi palčkami, s svilenim šalom, pred njo pa sespoštljivo priklanjajo domačini.Umirjenosti in preprosti Ladačanov se slej ko prej nalezeš tudisam, ko v vasi zavrtiš molilni mlinček od leve proti desni, ob sončnemvzhodu pa se v vaški gompi udeležiš pudže, jutranje molitve.Pokrajina je večinoma puščavska, vegetacija je redko posejana,tako kot so redki njeni prebivalci. Oko vajeno zelenih gozdovin cvetočih travnikov bo tu našlo le osamljene topole in vrbe,šipkove grme in šope trav. Več zelenja je le ob rekah in potokih,kjer je človek posadil ječmen, grah in druge kulture, kar muomogoča preživetje v ekstremnih razmerah. Pozimi se namrečponekod temperature spuste tudi do 30 stopinj C pod ničlo;takrat se vaščani zavijejo v debele, jakove kože in se stisnejo kognju, na katerem kurijo čez poletje nabrane jakove iztrebke. Drvin premoga tu namreč ne poznajo. Pičle obroke največkrat sestavljajopražena ječmenova moka – campa, namočena v čaj, koščkiposušenega sadja in zelenjave. Številne vasi so povsem odrezaneod preostalega Ladaka, prelazi so zasneženi ali pa poledeneli intako povsem neprehodni, ponekod pa veliko nevarnost za ljudi inživali pomeni snežni leopard, ki se potika naokrog.Revija ISIS - November 201055