va moč - Zdravniška zbornica Slovenije

Obletnicabolnišnico širiti ob Zaloški cesti ali preseliti na obrobje mesta.Tudi razmišljanja o ločeni mestni bolnišnici in kliniki s fakultetoso zavlačevala odločanje. Kresala so se torej politična, arhitekturnain strokovna mišljenja, ki so skoraj 50 let blokirala gradnjoprepotrebne bolnišnice. Janez Zemljarič, ki je bil generalnidirektor Kliničnih bolnic med gradnjo nove stavbe, je gotovoprispeval k izvedbi sanj slovenskega zdravstva 20. stoletja.Zdravje je od nekdaj ena največjih vrednot, za njegovo ohranjanjepa družba pogosto tudi v najbolj razvitih sredinah ni imela oziromanima dovolj sredstev. Z dvigom vrednosti človeškega življenja sov različnih kulturah nastale bolnišnice, največje evropske v časurazsvetljenstva pred približno 250 leti. Dežela Kranjska je dobilaprvo Civilno bolnico leta 1786 s podpisom odloka cesarja JožefaII., nahajala pa se je v nekdanjem samostanu bosonogih avguštincevna Ajdovščini v Ljubljani, nasproti današnje Kavarne Evropa.Ob nastanku je imela 12 postelj in tri oddelke: medicinskega(internega), kirurškega in sifilitičnega. Postopoma se je širila in obkoncu 19. stoletja ni več zadoščala lokalnim potrebam. Potres leta1895 je pospešil selitev Deželne bolnice v 7 novih medicinskihpaviljonov ob Zaloški cesti na Vodmatu. Za tisti čas sodobnoopremljeno splošno bolnišnico sta projektirala zagrebški arhitekt K.Weidmann in ljubljanski inženir A. Klinar, v njej pa je bilo na voljo568 novih bolniških postelj. Hitro širjenje Ljubljane po 1. svetovnivojni je kmalu pripeljalo do pomanjkanja bolniških postelj, zarešitev te situacije pa v Beogradu, kjer so do l. 1927 prevzeli oblasttudi nad slovenskim zdravstvom, dolgo ni bilo posluha. Kupili so lezgradbo za žensko bolnišnico v Ljubljani. Od l. 1927 je ljubljanskaoblastna uprava skrbela za bolnišnico, pripravljala načrte, denarja zarealizacijo pa skoraj ni bilo. Pred 2. svetovno vojno so dogradili leprizidek h kirurški stavbi.Iskanje dodatnih bolnišničnih posteljL. 1945, ko je bila ustanovljena popolna MF, je v imenu Mestnegaljudskega odbora Ljubljana in po navodilu takratnega župana,ginekologa prof. dr. Pavla Lunačka, dobila stavbo nekdanješentpetrske vojašnice in zasedla stavbe splošne bolnišnice, kise je preimenovala v Klinične bolnice. Nastale so klinike, ki so seglede na novonastale razmere na območju paviljonov bolnišnice obZaloški cesti prostorsko nekoliko drugače organizirale in glede nanacionalizacijo številnih stavb širile posteljne kapacitete. Infekcijskioddelek je bil v slabem stanju, zato je zasedel nekdanjo Mestnohiralnico sv. Jožefa na Japljevi ulici 2 (lepa Fabianijeva stavba).V izpraznjene prostore infekcijskega oddelka (paviljon št. 6) se jevselil Mikrobiološki inštitut. Ginekološko-porodniški kliniki jeoblast dodelila podržavljeni cerkveni sanatorij Leonišče, prej lastVincencijeve družbe, in Bolnišnico za ženske bolezni, ki je do l.1945 imela lastno upravo. Stomatološka klinika je zasedla stavbo,ki je prej služila stanovanju ravnatelja in ekonoma bolnišnice. Vsklop kliničnih bolnišnic je začasno prišel tudi Onkološki inštitut,ki je bil prej samostojna ustanova Zavod za novotvorbe. Zavod zatransfuzijo krvi je do l. 1946 posloval v Centralni vojni bolnici inse nato vselil v nekdanji stanovanjski paviljon usmiljenih sesterna Šlajmerjevi ulici. Ortopedska klinika je l. 1947 dobila prostorev nekdanjem sanatoriju Šlajmerjev dom, ki je bil last Trgovskebolniške blagajne. Otološka klinika in Rentgenološki zavodsta si delila prostore v paviljonu št. 3. L. 1948 so kliniki dodeliliše nekdanje klavzurne prostore usmiljenih sester nad centralnokuhinjo. Po izselitvi Dečjega doma v novo stavbo l. 1950 sopritlične prostore v podaljšku paviljona št. 3 dodelili Rentgenološkemuzavodu, višja nadstropja pa Otološki kliniki. Pediatričnaklinika se je najprej naselila v prostorih nekdanje otroške bolnišnicev Ulici stare pravde 4. L. 1948 je odprla otroško ambulanto vDečjem domu na Streliški ulici 14. L. 1949 so ji dodelili še stavbojezuitskega Doma duhovnih vaj na Ulici stare pravde 11. L. 1952so za zdravljenje tuberkuloznih otrok kliniki dodelili še Čečevovilo na Grubarjevem nabrežju 6. Dislokacija je ovirala poslovanjeklinike, in ker so bili prostori še vedno pretesni, so po dogovoru zMestnim ljudskim odborom Ljubljana l. 1953 Pediatrični klinikidodelili novo zgradbo na Vrazovem trgu 1, ki je bila sezidanaza Dečji dom s sredstvi ameriških Slovencev. Pediatrična klinikase je postopoma selila v novo stavbo do l. 1955, ker je bilo trebadokončati nedograjeni del stavbe. V stavbe, v katerih je bila prejPediatrična klinika, so se vselili Mestna porodnišnica, Dispanzer zažene in Dečji dom. Dermatovenerološka klinika se je naselila vstarem dermatovenerološkem oddelku, ki je bil povsem prenovljen.Z dograditvijo prizidka l. 1950 se je kapaciteta klinike še povečala.Ftiziološka klinika je dobila svoje prostore v nekdanji stavbi Invalidskegadoma v Trnovem, ki je bila preurejena l. 1954. Internaklinika se je po odselitvi pljučnega oddelka v Trnovo razširilav izpraznjeni del stavbe in postopoma so jo do l. 1956 v celotipreuredili. Od l. 1966 je bil v Trnovem Inštitut za gerontologijo ingeriatrijo, ki pa se je l. 1988 prelevil v Kliniko za žilne bolezni. L.1957 je infekcijska klinika dobila posebni oddelek za poliomielitisin začeli so graditi novo stavbo za celotno kliniko. Ortopedskaklinika je bila v celoti adaptirana in se je zelo razširila v operacijskemtraktu, ko se je leta 1957 Poliklinika od tam preselila v lastnostavbo na Njegoševi cesti 4. Okulistična klinika je z nadzidavopridobila nov operacijski blok in predavalnico. Stomatološka klinikaje l. 1955 dobila najpotrebnejše prostore z velikim prizidkom.L. 1963 so v Zgornji Šiški predelali gospodinjsko šolo (nekdanjiLukmanov grad) v Bolnico Petra Držaja. Prostore prisilnihdelavnic na Poljanskem nasipu je zasedla psihiatrična dejavnost.S prizidki in z adaptacijami vseh zapisanih objektov se je povečaloštevilo bolniških postelj v Kliničnih bolnicah in so se razširili funkcionalniprostori, vendar vsem potrebam ni bilo mogoče zadostiti.Potrebna je bila novogradnja.Od bolnišnične mikrolokacijedo poimenovanja ustanoveLjubljana s širšo okolico je več desetletij čakala na sodobno indovolj veliko bolnišnico. Zato so zanimive priprave nanjo tersodelovanje zdravnikov, arhitektov, kulturnih delavcev in drugih, kiso bili posredno ali neposredno povezani z zidavo nove bolnišnice.Poglejmo, kaj se je dogajalo pred začetkom gradnje do l. 1965.Vprašanja, ki so se ves čas porajala glede Kliničnega centra, sobila povezana z lego zgradbe: kje naj bolnišnica stoji, kako se bo78 Revija ISIS - November 2010