va moč - Zdravniška zbornica Slovenije

Zanimivopoznavanju poškodb, vendar Kahunov papirus kaže na to, da sozdravniki v Egiptu do neke mere obvladali le lažje kirurške posege,ki so jih očitno opravljali na živalih, saj za posege na ljudeh ninikakršnih otipljivih dokazov. Uporaba noža in izžiganje sta bilatako omejena na preproste operacije, ki so jih izvajali na glavi,vratu in na okončinah, vendar kirurgi niso odpirali trebuha aliizvajali operacije v notranjosti trebušne votline. Tako o kirurškemznanju starega Egipta ne vemo veliko. Iz slik v grobnicah lahkougotovimo, da so znali poravnati izpahe kosti. Poleg poškodb sopoznali tudi njihove nevrološke učinke. Opisovali so, kako človek spoškodovano lobanjo v nekaterih primerih ne čuti nog ali rok oziromada pri poškodbi enega dela lobanje (možganov) ta poškodbavpliva na drugi del telesa. Ker niso poznali funkcije možganov, sote poškodbe razlagali različno. Obrezovanje in kastracija sta bililuksuzni operaciji in znani iz zgodnjih dob najrazličnejših kultur.Nedvomno so bili že pravi mojstri v zdravljenju različnih zlomovokončin, saj so za zdravljenje uporabljali opornice, narejene iz lesa.Predvsem mumije so pokazatelj uspešnega zdravljenja, saj je nanjih videti, da je bilo zraščanje in celjenje kosti v večini primerovuspešno. Velika uganka, ki je staroegiptovskim kirurgom povzročalatežave, je bila, kako po odstranitvi novotvorbe ustaviti krvavitev.Niso imeli dovolj znanja o vzroku nevarne krvavitve, tako so protikrvavitvi imeli veliko čarovniških rekov.Prav tako je iz mumij razvidno, da so zobozdravstvo spretno obvladali.Ženske mumije imajo na splošno dobro ohranjeno zobovje,pri moških pa je bila izguba pri sekalcih zaradi travme zelo pogosta.Te zobe so nadomestili s preluknjanimi kronami na pletenju izzlate žice, podobno kot danes pri mostičkih. Zobni karies, čepravekstremno redek pred dobo piramid, je postal splošen takoj, koso ljudje začeli uživati razkošje. Na pokopališču pri piramidah vGizi iz časa starega kraljestva, kjer so kopali arheologi Hearstoveekspedicije, so našli več kot petsto okostij aristokratov iz časa, ko sote piramide gradili, in v vseh okostjih odkrili zobni kamen, zobnikaries. V vsakem poznejšem obdobju egipčanske medicine najdemoisto stvar – veliko splošno razširjenost vsake oblike zobnegaobolenja med bogatimi ljudmi, ki se razvajajo z razkošno hrano,in sorazmerno imunost pred tovrstnimi boleznimi med revnimiljudmi, ki so večinoma živeli od surove neprekuhane zelenjavnehrane. Egipčani so veliko vedeli o zdravljenju zob, saj so gnilezobe izpraskali in izvrtali ter vanje vložili plombe iz dragih kovinali slonove kosti, ki so jih pritrdili z asfaltu podobnim lepilom. Zahigieno in telesno čistost so dobro skrbeli, obe pa sta bili vedno povezaniz verskimi motivi, saj je človek pred božjim obličjem moralvedno nastopati telesno čist.Pomembne dele o anatomiji najdemo v Edwin-Smithovem papirusu,kjer so razlage sistematično razdeljene od glave do prsnegakoša. Anatomsko znanje je omejeno le na določene dele zgornjegadela telesa, najbolj podrobno pa je opisana lobanja. V jeziku starihEgipčanov obstaja veliko besed, ki opisujejo zunanje dele telesa,zelo malo pa je besed za kosti. Izjema so: lobanja, spodnja čeljust,hrbtenica, rebra in ključnica. Od notranjih organov so poznalisrce, za katero so uporabljali dva naziva, ki se v zapisih pojavljataizmenoma. Imeli so tudi besede za želodec, jetra, pljuča, vranico,mehur in možgane. Pljuča, jetra, želodec, črevesje in možganiso bili pri balzamiranju odstranjeni iz telesa, srce pa je ostalo nasvojem mestu. Ledvice so skrite v perinejni maščobi in zato jezelo verjetno, da jih zaradi tega pri balzamiranju niso odkrili. Zazačetnika znanstvene anatomije velja Herofilos iz Halkedona, ki jedeloval kot zdravnik v Aleksandriji okoli leta 300 pr. Kr. Načrtno jeraziskoval anatomijo človeškega telesa in se pri tem ni hotel omejitina proučevanje in opis posameznih delov telesa in organov, ampakje poskušal raziskati in opisati njihova medsebojna razmerja. Takoje bil prvi, ki je spoznal zvezo živčnega sistema z možgani in shrbtenjačo. Bil je pomemben tudi pri razvoju fiziologije, saj ježivljenjsko dogajanje pripisoval štirim močem:• moči prehranjevanja, katere sedež je v prebavnih organih in jetrih,• moči ogrevanja s sedežem v srcu,• moči mišljenja, katere glavni organ so možgani,• moči čutenja, ki počiva v živcih.Raziskoval in natančno opisal je človeško oko in spoznal zvezovidnega živca z očesom in možgani. Ugotovil je, da je utripanjearterij posledica delovanja srca (sistola in diastola).Drugi pomemben zdravnik je bil Erasistratos Keoški, ki je delovalokoli leta 310 do 250 pr. Kr. in je nadaljeval Herofilove raziskavena področju anatomije in fiziologije. V okviru anatomije mu jeuspelo ločiti živčni sistem od žilnega sistema in odkril je razlikomed gibalnimi in čutilnimi živci ter da so izhodišče le-teh možgani.Odkril je tudi zaklopke v človeškem srcu. Njegov fiziološkinauk je bil zasnovan na domnevi, da povzročata vse delovanjeorganizma kri in ‚‘pneuma‘‘, dih, ki se v raznih sistemih pretakataskozi telo. Menil je, da človek iz hrane pridobiva kri, ki teče iz jeterPrimeri dobro zaceljenih zlomljenih kosti, najdenih v Nubiji.Vir: John F. Nunn, Ancient Egyptian medicine, British MuseumPress, London 1997, str. 178Revija ISIS - November 201051