va moč - Zdravniška zbornica Slovenije

S knjižne policesvojega lastnega glasu ne, in nihče zunaj tega prostoramolka ne more dojeti mojega hlipanja in mojih tožb... Zdaj vidim, česar sem se dolgo izogibala uvideti:najina čarna krogla se je razbila. In verujem, da nerazumem, zakaj. ... Zame si zdaj mrtev, Jean-Luc, inna tem svetu obstoji le en sam, ki me mora potolažiti:edini tisti, ki tega ne more ...”Potem pa končno spet njegovo pismo; pravzapravodgovor na njeno zadnje, ki ga – napisano v danščini– Jean-Luc seveda ne razume. Med drugim (str.151–152) Delphini pove tole: “In vendar vem, da svabila med najinim devetnajstmesečnim dopisovanjemsrečna. Nikoli si nisem domišljal, da bi mi bila lahkokdaj dodeljena takšna velika sreča; in čutim, da sems tabo eno ... Bili so trenutki, ko sem veroval, da jeljubezen resnično mogoča in da bi me lahko ljubilatakšnega, kot sem ... Pridi, Delphine. Pridi k meni vFanjeaux. Pridi sem, k meni, ljubljena moja, da se bolahko zgodilo tisto, kar je neogibno ...”Pismo se konča s sporočilom, da je pisec načelnikapošte Fanjeaux prosil, naj Delphini pošlje poštnodenarno nakaznico za letalsko vozovnico.Delphinin odgovor je seveda ena samo sreča invzhičenje: “Ljubljeni moj, moje telo in moja ljubezen,moje hrepenenje in moja bolečina, moja skrivnostin moj zapovednik. Hvala za tvoje pismo, ki me jeprestavilo v radost in presenečenje. Razumem, a tudine razumem ... Menijo, da bi lahko poletela 15. ali18. julija ... Pri tebi v Fanjeauxu bi bila lahko že okolipetih popoldne. A kje se bova srečala? ...”Odgovor je njegov telegram, češ, da se bosta srečala18. julija, da pa naj za pot povpraša na poštnem uraduFanjeaux. In s tem telegramom se zgodba konča.*Obžalujem, da se nisem discipliniral in prenehalbrati na tem mestu. Zgodbo v pismih bi moral že tupripeljati do logičnega konca. Upoštevati bi moralvse različice, razen tiste “... in potem sta se poročila insrečno živela do konca svojih dni”.A stavim, da si ne bi domislil tiste, ki je v epilogu in kinaj bi bila resnična.Epilog je napisal slikar Jean-Luc Foreur. Začne setakole:“Ob smrti Pierra Gamina je na njegovi mizi za poštnoomaro stala velika škatla iz lepenke. V njej je bila tacelotna korespondenca, lično kronološko urejena.Prvi del korespondence, arhiviran kot fotokopije, najbi domnevno napisal jaz ( Jean-Luc Fourer, op. pis.),drugi del, naslovljen name, pa je napisala neka ženska,ki živi na Danskem, Delphine Hav ... V ponedeljekzjutraj, 18. julija 1977, še preden je odprl svoj poštniurad, se je Perre Gamin ustrelil z majhno pištolo ...”Ob truplu je bilo tudi pismo, naslovljeno na DelphineHav.Pierre Gamin, načelnik pošte Fanjeaux, je bil že odzgodnjega otroštva invalid, ki je le s težavo hodil zberglami. Zato je bil priklenjen na invalidski voziček.Ni bil poročen in potoval ni nikamor. Njegov poštniasistent je v gostilni rad blebetal o knjigah z nagimiženskami, ki jih menda ima Gamin. Zato je invalidveljal za pervezneža. To pa se seveda ni ujemalo znjegovo tenkočutno in s precej zadržano naravo. Respa je, da je imel Pierre Gamin v svojem stanovanjuobsežno knjižnico o umetnosti.V epilogu slikar Jean-Luc Foreur na kratko orišeživljenje Pierra Gamina. Za njegovo mladost meddrugim tole: “... Tih in nenavadno lep mladenič, kibi – če ne bi bil priklenjen na invalidski voziček – pravgotovo osvojil prenekatero dekliško srce ...”Svoj epilog slikar Jean-Luc Foreur sklene takole:“Prebrati izmenjana pisma je bilo zame seveda nenavadnodoživetje. Bilo je boleče in hkrati spodbudnobrati pisma, ki sta jih napisala dva zaljubljena človeka,ki se nista nikoli videla. Ona, očitno polna veselja doživljenja. On, bister in duha poln moški, z lakoto poživljenju in ljubezni, ki pa je bila povezana z velikoradostjo do življenja ter s strahom pred življenjem.Človek, ki je pisal veliko lepša pisma, kot je menisploh kdaj uspelo. In zato si je zares lahko pridobilpredanost te ženske ...Zadeva je zdaj stara že dvajset let. Delphine Hav semposkušal najti, a vse je bilo zaman. In ne verjamem, dabi z objavo zbirke teh ljubezenskih pisem lahko kogarkoli prizadeli. Ljubezenskih pisem dveh ljudi, ki stanašla ter odkrila sebe in drug drugega – v zaljubljenostiin obupu.”Pierre Gamin, invalid, načelnik pošte Fanjeaux, jeočitno prebral Delphinino prvo razglednico in jiodgovoril. In nato Delphinina pisma prestrezal ter jiodgovarjal kot slikar Jean-Luc Foreur. Njegovo identitetoje Pierre Gamin prevzel verjetno zato, ker ga jebežno poznal. In kot bežnega znanca je nekoč obiskalslikarja in od njega kupil majhen akvarel. Ta akvarelje nato Pierre Gamin kot darilo poslal svoji ljubezni,Delphini Hav. Kot dokaz, da si Delphine Hav dopisujes slikarjem, ki je Jean Luc Foreur ...*Nemški prevod (iz danščine) se bere gladko; sicernisem strokovnjak, a jezik se mi zdi izjemno lep,za moje jezikovno znanje srednje težek. ErotičnostRevija ISIS - November 201075