va moč - Zdravniška zbornica Slovenije

iz zgodovine medicineTavčarjevina – domačija Tavčarjevih na Visokem v Poljanski dolini, kjer so živeli predniki Igorja Tavčarja, on in njegova družinapa so tam preživljali predvsem počitnice in so tam tudi pokopani.v Galicijo in Ukrajino. Imel je srečo, da se je v razsulu takratnepovojne Evrope leta 1919 iz Odese prek Romunije in Banatavrnil domov živ in zdrav. Kot 20-letnik je kljub krutim vojnimspoznanjem spodbudno razmišljal o življenjskih odločitvah.Čeprav mu je bila od doma blizu humanistika, je življenjskoposlanstvo videl v naravoslovju in zdravniškem poklicu, k čemerga je spodbujal tudi gimnazijski zoolog prof. Verbič.Narodna zavednost mu je narekovala, da podpre novonastaloslovensko univerzo in se je vpisal med prvo generacijo študentovna nepopolni MF v rodni Ljubljani (1919–1921). Nadaljnjirodoljubni, a hkrati svetovljanski koraki so ga vodili v slovanskoPrago, na eno najstarejših evropskih vseučilišč iz leta 1348,Karlovo univerzo. Tam je študij nadaljeval in leta 1921 opravilprvi rigoroz. Poletno srečanje s pediatrom ljubljanskih koreninprof. Ernstom Morojem (1874–1951) in njegovo povabilo naZbor internistov leta 1959; predava jim prof. Igor Tavčar.Karikatura Boža Kosa je nastala ob Tavčarjevi 60-letnici.najstarejšo nemško univerzo (ustanovljeno 1386) v Heidelbergje leta 1922 Igorja Tavčarja odpeljalo še na 3. medicinsko fakultetov njegovem dodiplomskem študiju, kjer je leta 1924 študijtudi absolviral. V s tradicijo bogatem Heidelbergu se je srečevals številnimi srbskimi in z bolgarskimi študenti, ki so tam imelipravo kolonijo. Mladega inteligenta je v Heidelbergu opazil kliničnipatolofiziolog prof. Ludolf Krehl (1861–1937), ki se ga jeIgor Tavčar čvrsto oklenil. Prek njegove šole je spoznal pomenpoznavanja patofiziologije človeškega telesa in vpletanje tegav procese diagnostike in zdravljenja. Prof. Krehl je diplomantaTavčarja zaposlil in ga začel uvajati v klinično hematologijo,ki je tedaj doživljala razcvet v citološki diagnostiki in terapijiperniciozne anemije. Poslal ga je na polletno izpopolnjevanjev svetovno znani hematološki center, v švicarski Zürich, ktakratnemu vodji prof. Ottu Naegeliju (1871–1938). Čepravga je prof. Krehl vabil, da ostane v Heidelbergu, je v Tavčarjuprevladala želja, da se vrne domov.Tavčarjev staž med letoma 1925 in 1926 je potekal v skromnihrazmerah takratne ljubljanske bolnišnice, ki se je spopadala shudo prostorsko utesnjenostjo in pomanjkanjem strokovnegaosebja. Specializacijo interne medicine je opravljal med letoma1927 in 1928 na Dunaju, kjer je bila takrat klinična medicinav polnem razmahu in mu je dala veliko novega znanja. Takratso hitro napredovale predvsem stroke, kot so: rentgenologija,endoskopska medicina in laboratorijsko delo. Specializacijo jeformalno končal v Beogradu leta 1929. Specialistično znanje,ki ga je prinesel v Ljubljano, mu je dajalo krila in želel si ga jev polnosti izživeti in prenesti v slovenski zdravstveni prostor,predvsem na bolnike. A čas s svojimi političnimi in z družbenimirazmerami mu ni bil naklonjen. Bil je liberalno misleč, v desetletjuv letih 1930–1940 pa je večinoma vladala konservativnapolitika. Že po kratkotrajnem delu na internem oddelku Splošnebolnišnice v Ljubljani (kot volonter in pozneje honorarniasistent) je zaradi nevzdržnih in njemu nenaklonjenih razmerRevija ISIS - November 201035