va moč - Zdravniška zbornica Slovenije

S knjižne policebesednjaka – čeprav zelo neposreden – nikoli nezdrsne. Posebnost je, da avtorici (!) uspe v ustreznihpismih pisati zares kot moški, v Delphininih pismihpa hkrati ohraniti vso mogočo ženskost.Silovitost zgodbe se mi je povečala tudi zato, ker semjo prebral hitro, v dveh večerih zapored.Sprva sem zgodbo uvrstil med številne tiste o zavestniali naključni zamenjavi ali izmenjavi identitete. A kerse v teh primerih že prav na začetku zgodbe partnerjasrečata kot fizični osebi, sem ta pristop izključil.Pomislil sem tudi na nekakšno obrnjeno Lepotico inzver, a jo izključil zaradi enakih razlogov. Izključil tudizato, ker se zaradi Gaminovega samomora zgodba nemore nadaljevati.Kako si postaviti vprašanje (kaj je sporočilo), sem dognalšele, ko sem si predstavljal nadaljevanje zgodbe.Če bi tudi Delphine – tako odločno kot sprva Gamin– odklanjala fizično srečanje (tudi zaradi invalidnosti,npr. amputacija dojk zaradi karcinoma, atrezija vagine,zmaličenje obraza zaradi opekline) s svojim fantazijskim(zares: fantazijskim) ljubimcem. Odgovor jepreprost: ljubezen (ali “ljubezen”) med Delphine innjenim fantazijskim ljubimcem – ki živi, jo obožujein ji piše nepopisno lepa pisma – bi lahko trajala vsenjuno življenje.Vprašanje:Kje (kaj) je meja med resničnostjo in fantazijo? Ali je vnačelu mogoče, da resničnost in fantazija nista ločenikategoriji, da se mogoče – bolj ali manj – prekrivata?Da obstoji kategorija, ki je resničnost in fantazijahkrati?Seveda je mogoče. Še posebej, če pojem fantazijavključim v širši pojem, tj. navidezna resničnost. Poziv(prošnja) partnerju “reci, da me ljubiš”, včasih z navodilomza intonacijo, je znan mehanizem za ustvarjanjenavidezne resničnosti. Skladnost slednje z resničnostjo(“človek živi v svojem svetu”) je odvisna od obehudeležencev. Nekatere oblike navidezne resničnosti(npr. halucinacije pri duševni bolezni, zasvojenost strdimi mamili) pa z resničnostjo niso skladne – ali jocelo izključujejo.Navidezna resničnost, v kateri je živela Delphine,je bila – skoraj do konca dopisovanja – bistvena (!)dopolnitev ali celo obogatitev njene resničnosti. Innavidezna resničnost se je v celoti ujemala z resničnostjopisem. Delphine se je zaljubila zaradi pisem,ki so bistveno vplivala na rast njenega duhovnegasveta. Ljubila je poštarja (ki ga je spoznala, kolikorje mogoče prek pisem spoznati človeka) kljub svojiutvari, da ljubi slikarja (ki ga ni nikoli spoznala, ki semu še sanjalo ni, da nekje na svetu živi Delphine, ki jinikoli ne bi napisal niti enega samega pisma). Če bi sevsi trije – Delphine, Pierre Gamin in Jean-Luc Foreur– srečali za pogovor, je jasno, kateri moški bi se z njolahko pogovarjal in kateri bi le molčal.Domnevam, da se je Gamin zavedal usodnosti dopisovanja.Iz njegovih premorov domnevam, da ga jenekajkrat poskušal prekiniti. Čeprav ni bil poročen,je omenil svojo ženo, a Delphine se za to ni menila.Ni bila le silovita osebnost v svoji ženskosti insvobodnem odločanju, ampak tudi silovita osebnost vduhovnosti. In kateri moški, ki v ženski išče partnerjatudi za duhovno spolno občevanje – pa naj je identitetamoškega navidezna ali resnična –, bi takšno ženskozavrgel?Zato je Gamin zavrgel sebe. Preveliko je bilo tveganje,da bi ga Delphine zaradi njegove invalidnosti nehalaljubiti. Tako je lahko umrl z vero, da ga je Delphine(mogoče le) ljubila.*Ne znam odgovoriti na vprašanje, ali knjiga opisujezaljubljenost ali ljubezen. A kar koli je ta žensko--moški odnos bil ali ni bil, je imel eno (eno samo?)značilnost. Ona ni od njega pričakovala ničesar in on niničesar pričakoval od nje. Nobenega očitka; proti koncuknjige, ko on obmolkne, njena žalost res zveni kotočitek. A če to drži, je to le očitek njemu, da se ona nemore več pogovarjati – z njim.Tako si predstavljam Delphine, kako svojemu fantazijskemumoškemu, ki se z njo pogovarja, pove tole:“Nič ti nisem dolžna, nič mi nisi dolžen. Prek dialogasva skupaj in tako nama je bolje in lepše.”Dobro izhodišče za pot brez konca. Ljubezen je pot,po kateri hodita partnerja, ki med seboj nimata nobenihpravic in nobenih dolžnosti. Skupaj sta zato, kerjima je tako lepše in bolje – čeprav ne lažje –, kot če bihodila sama.Odgovor na vprašanje in sporočilo knjige:Človek, ki hoče, ki se zaveda, da je fizično in duhovnobitje hkrati, zmore spoznati resničnost (resnico).Če je tako, ima številne možnosti, da se resničnost innavidezna resničnost prekrivata.Postane človek, ki je resničen, tisto, kar je.Če pa mu to ne uspe, postane tisto, kar ni.Marjan Kordaš76 Revija ISIS - November 2010