va moč - Zdravniška zbornica Slovenije

Zapoznela zahvalaVida Košmelj BeravsŽe več let deluje sekcija upokojenih zdravnikov. Prvotno jo jevodila pokojna dr. Betka Vrančič, zdajšnja predsednica pa jepožrtvovalna mag. Božena Skalicky Kuhelj, dr. med. Večkrat sezberemo pri zanimivih predavanjih, kjer nam predavajo mlajši,zaposleni kolegi. Poslušalci smo zadovoljni in hvaležni, ker nampoljudno odkrivajo številne novosti v današnji medicini. Obenempa društvo prireja tudi zanimiva in ne predraga potovanjas poudarkom na neznani lokalni zgodovini krajev z rekreacijov toplicah. Pred kratkim, 24. septembra, je bilo vsakoletnosrečanje z upokojenimi hrvaškimi zdravniki v Krapini, v kateriso nam razkazali sijajno urejen muzej tamkajšnjih neandertalcev.Pred letom dni, tj. od 3. do 10. oktobra 2009, smo se s polnimvečjim avtobusom odpeljali številni upokojenci na sedemdnevnioddih in rekreacijo v Opatiji.V hotelu Palace – Bellevue sem dobila lepo sobo v 1. nadstropju.Nekoliko utrujena od potovanja sem zvečer kmalu legla vposteljo. Zjutraj sem se kot običajno hotela umiti. Ker ni biloposebne tušne kabine, sem zlezla v precej visoko banjo. Stojemed miljenjem mi je zdrsnilo in sem padla v banjo. Nastopileso hude bolečine v desni rami. Ker sem že pred leti pri padcudoživela luxatio rame, mi je bila diagnoza takoj jasna. Dolgo jetrajalo, da sem se s težavo zvlekla čez visok rob banje. Zvonec vbanji ni deloval. Skrčena v dve gubi sem se po tleh privlekla dovhodnih vrat. Tu je nastopila druga težava, ker nikakor nisemdosegla ključavnice; kot desničarka ne bi mogla zavrteti ključa vzaklenjenih vratih. Več kot pol ure je trajalo od padca, da sem seznašla pred odprtimi vrati. Tudi v predsobi zvonec ni deloval.Na hodniku sem pred vrati čepela na tleh, kjer sta me našli dveNemki in poklicali pomoč. Najprej sta mi prinesli kozarec vode,ki sem jo s težavo popila. Receptor je prihitel z vozičkom. Nanjso me naložili in poklicali taksi, da me odpelje v bolnišnico.Imela sem srečo, da je ortopedska bolnica v Lovranu samo šestkilometrov oddaljena od Opatije. Taksist, verjetno navajen takšnihstrank, se mi je vso pot opravičeval zaradi luknjaste ceste.Vsak tresljaj mi je povečal bolečino. Pred bolnišnico je ustavil,od nekje pripeljal voziček in me preložil nanj. Brez besed meje vozil po zelo dolgem in ozkem hodniku. Na obeh stranehhodnika so stale dolge klopi, polne čakajočih bolnikov. Vsi somorali odmikati noge, da je voziček med njimi lahko vozil.Nihče se ni niti z besedo obregnil ob naju, ko sva prehitevalačakajoče. Taksist me je brez besed pripeljal v sprejemno pisarno.Tam sta sedeli dve uradnici, verjetno navajeni takšnih bolnikov.Brez vsakih vprašanj o zavarovanju, napotnici oz. diagnozi statakoj poklicali mlajšega zdravnika, ta pa starejšega, ki me je tudibrez besed napotil v manjšo operacijsko sobo. Šele temu kolegusem povedala, da sem zdravnica.Zdravniki v prostem časuPoklican je bil tudi starejši ortoped, ki je obvladoval star rentgenskiaparat. Oba zdravnika sta se namučila z menoj, ker semzaradi bolečin drgetala in komaj stala pokonci. Seveda so bileslike temu primerne in šele po večkratnem poizkusu je bila potrjenadiagnoza izpaha. Potrebna je bila repozicija, seveda v anesteziji.Ker sem zjutraj pred sobnimi vrati popila nekoliko vode,nisem bila tešča. Moj zdravnik dr. Veljko Šantič, dr. med., specialistortoped, mi je dvakrat poizkušal brez anestezije reponiratihumerus, kar pa zaradi drgetanja ni uspelo. Kljub bolečinam mije šlo na smeh. Govoril mi je nekakšne neumnosti, misleč, da mebo s tem zamotil in bom mirovala. Ker tudi to ni pomagalo, mije predlagal anestezijo, s pojasnilom, kaj lahko temu sledi. No,anestezijo in repozicijo sem dobro prenesla. Ko sem se zbudilaiz anestezije brez bruhanja, so izginili tremor in divje bolečine.Nisem imela nobenega dokumenta o mednarodnem zavarovanju.Plačala sem neko malenkost v kunah. Pisarniški dekletista poklicali novega taksista, ki me je z mitelo pripeljal v hotel.Tam pa sem bila od svojih kolegov, gostov in hotelskega osebjadeležna tolikšne pozornosti, da mi je bilo kar neprijetno.Zvečer me je poiskal mlajši kolega, Celjan dr. Škapin, delniinvalid, ki mi je predlagal lajšanje posledičnih bolečin z laserjem.Po trikratni obdelavi z laserjem so bolečine minile. Tudi vožnjodomov z avtobusom sem prenesla brez težav. Po tednu dnidoma so bolečine v manjši meri spet nastopile. Še dlje časa jebil boleč vsak najmanjši gib roke. V zdravstvu smo bili nekdajzelo slabo plačani. Nikomur ni padlo na pamet, da bi kdor kolištrajkal ali s petdesetim letom starosti prenehal dežurati. Vsizaposleni v zdravstvu, od najvišjega do najnižjega delavca, smose držali nenapisanega pravila, da smo bili med boleznijo takojpregledani in ustrezno zdravljeni. Tudi strokovno smo si pomagaliin večinoma smo bili prijatelji. V poznejših letih življenjaizbijajo različne zdravstvene težave. Sprva se je težko navaditina vlogo pacienta. V zadnjih petih letih sem kot upokojenkatrikrat doživela neprijetno in nekolegialno obdelavo mlajšihkolegov, ki so seveda vedeli, da sem bila nekoč tudi sama vnjihovih vrstah. Zato sta me ljubezniv sprejem in zdravljenjenezgode v Lovranu, kjer najprej niso niti vedeli, da sem bilazdravnica, neverjeto presenetili. Šele po letu dni se jim vsemjavno zahvaljujem, zlasti ortopedu dr. Veljku Santiču za pomočin več kot kolegialni sprejem.Revija ISIS - November 2010103