va moč - Zdravniška zbornica Slovenije

Obletnicazdravljenju bolnikov ter učna baza za študente medicinske fakultetein medicinskih šol v Ljubljani. Kot lokacija je bila izbranamajhna površina med ortopedsko kliniko in polikliniko.Izhodiščna zahteva je bila, da naj bo bolnišnica močneje specializiranasplošna bolnišnica s šestimi oddelki in z 850 posteljami.Paziti so morali na povezanost nove klinike z obstoječimi in namogočo podvojitev določenih medicinskih in tehničnih služb. Kermed obema svetovnima vojnama in tudi pozneje v Ljubljani nisozidali nobene bolnišnice v tako velikem obsegu in s tako zapletenimprogramom, so močno zaostajali za hitrim razvojem bolnišničnearhitekture po svetu.V iskanju najustreznejših rešitev je nova projektantska skupinapripravila več nadaljnjih različic, ki so se omejevale predvsem nadve fazi zidanja in ožjo lokacijo ob polikliniki.Za uvod v najnovejšo dobo priprav gradnje novega kliničnega centrase seznanimo tudi s takratnimi smermi bolnišnične arhitekture.Po sodobnih načelih so projektanti razdelili bolnišnico v posteljniin diagnostično-terapevtsko-uslužnostni del. Več diagnostičnegain terapevtskega dela pri bolnikih je bilo predvidenega v centralnihspecializiranih laboratorijih, oddelkih za klinično fiziologijo, v centralnemrentgenskem inštitutu, v centralnem operacijskem blokuitn. Za zdravljenje in nego najhuje bolnih so uvajali enote za intenzivnonego in terapijo. Povsod so predvidevali prostore in delovnamesta za pouk ter znanstvenoraziskovalno delo in rekreacijo osebja.Na posteljnih oddelkih je bilo poskrbljeno za arhitektonsko ločitevmed prometnim in učnim delom z ene strani ter negovalnimdelom z druge strani. V bolniških sobah so upoštevali načela udobja.Vsaj četrtina sob je bila le dvo- ali enoposteljna. V projektih seje prvič pri nas pojavil sistem dvojnega koridorja (zgostitev tlorisanegovalnih etaž) namesto dotedanjega enokoridorskega sistema.Enak sistem je bil tudi v projektu novega onkološkega inštitutaglavnega projektanta arhitekta M. Župančiča.Nekateri oddelki, s katerimi so urbanisti že računali pri določanjulokacije za nadaljnjo zazidavo, so imeli takrat zadosten obseg,deloma pa bi jih bilo mogoče še povečati. Tako je bilo pri pediatrični,infekcijski, ortopedski in pri stomatološki kliniki, polikliniki,zavodu za transfuzijo krvi, virusnem laboratoriju, zavodu zazdravstveno in tehnično varnost ter poslopju Gradisa, ki so gapredlagali za upravne namene kliničnega centra. Pripravljali so tudizidavo novega onkološkega inštituta, ki je po svoji pomembnosti inobsegu sodila med zidave, kakršna je bila nova bolnišnica.Urbanistični programmedicinskega centraŽe l. 1961 je bila pri ljubljanskem urbanističnem zavodu pod vodstvomarhitekta Marka Šlajmerja (1927–1969) naročena izdelavaurbanističnega programa za medicinski center v Ljubljani. Zavodje moral upoštevati, da ne more iskati nove lokacije, ker je naZaloški cesti veliko novejših in novih zgradb, ki so ključni objektiprihodnjega kliničnega centra. Prihodnji center naj bo celota vfunkcionalnem in zazidalnem pogledu. Iz obravnavanih variant jebilo videti, da se je pojavljala želja po dveh ločenih centrih, kar bizahtevalo zidavo paralelnih objektov za veliko strokovnih služb.Po teh izhodiščih je l. 1962 urbanistični zavod izdelal temeljeprograma za medicinski center Ljubljana. L. 1964 je bil programdopolnjen, predstavili so ga upravnim organom, strokovnimorganizacijam in društvom, ki so dali svoja mnenja. Do l. 1990bi po programu morali zgraditi dva posteljna objekta in delnosezidati tudi tretjega, ki naj bi bil končna faza gradnje bolnišničnihkapacitet ob Zaloški cesti. V novih objektih bi bile 2.304 postelje,v razširjenih in dograjenih objektih infekcijske klinike, pediatrične,stomatološke, dermatološke in ortopedske klinike bi bilo 1.322postelj, v novem onkološkem inštitutu 400 postelj, skupaj 4.026postelj. Tako hiter razvoj posteljnega fonda bi bil dosežen, če bizmogli do leta 1970 sezidati objekte za 1.696 postelj, od leta 1970do leta 1990 pa še drugi posteljni objekt ter dograditi obstoječestavbe pediatrične, ortopedske, stomatološke in dermatološkeklinike ter zgraditi prvi del tretjega objekta nove bolnišnice s pripadajočimdiagnostično-terapevtskim objektom.Zaloška cesta naj bi bila po Cegnerjevi ulici in Vodmatskemtrgu (zdaj Malenškovi ulici) priključena na Jenkovo in naprej naMasarykovo cesto, ki je bila predvidena kot štiripasovnica. TedanjaNjegoševa naj bi prav tako postala štiripasovnica in bila podaljšanaprek Ljubljanice do Poljanske ceste in naprej, kar se zdaj pripravlja.Zaloška cesta naj bi bila zaprta za ves tranzitni promet in s tembi dosegli sorazmerno mirno okolje v središču mesta z neposrednobližino železniške in avtobusne postaje. Tako so razmišljalipred slabimi petdesetimi leti (Mušič, D. Zasnove Kliničnega centraLjubljane. V: Poslanstvo slovenskega zdravnika. Ljubljana: Slovenskamatica 1965; 371–402).SklepČas je pokazal, da se želje in stvarnost pogosto niso skladale.Zgrajen je bil en posteljni objekt s 1.000 novimi bolniškimiposteljami, z diagnostičnim in operacijskim delom. Selitve v novostavbo so potekale skoraj pet let, od leta 1970 do leta 1975, ko jebil 29. novembra 1975 na takratni jugoslovanski državni praznik,dan republike, Klinični center uradno slavnostno odprt. Vanj sose preselili: velik del kirurgije, interne medicine, del ginekologije,okulistike, nevrologije in še kaj. Zastavljeni načrt po širjenju drugihzgradb v kompleksu kliničnih bolnišnic se je odvijal po svoje.Razpadla je tudi Jugoslavija in leta 1992 so se izpraznili objektivojaške bolnišnice ob Zaloški cesti. Novogradnjo je na mestunekdanje očesne klinike pred desetletjem dobila nevrološka klinika,ki se je l. 2009 izselila tudi iz nove stavbe UKC, očesna klinika pase je preselila v prostore nekdanje vojaške bolnišnice, kamor se jedelno preselila tudi psihiatrična dejavnost. Pediatrična klinika seje leta 2009 vselila v novo stavbo na Bohoričevi ulici 20, v njenihnekdanjih prostorih na Vrazovem trgu pa bo najverjetneje nastalanegovalna bolnišnica. Druge klinike v petdesetih letih od zapisanihzastavljenih ciljev niso doživele bistvenih sprememb, razen Onkološkegainštituta, ki pa je bil sestavni del ljubljanskih bolnišnic lekratek čas.Slikovno gradivo: Vlastja Simončič82 Revija ISIS - November 2010