va moč - Zdravniška zbornica Slovenije

Zdravniki v prostem časuMadagaskar 2010Pavle KošorokStrokovna potovanja in udeležbe na kongresih so naši običajnistiki s kolegi, ki delajo na istem področju. So pa tudi priložnostza globlja in zanimiva prijateljstva, ki lahko prinesejo zanimivadoživetja, ki nas izpolnijo še na druge načine.Že na nekaj kongresih so mi posamezni kolegi omenjali, dahodijo občasno pomagat v nerazvite dežele, predvsem v Afriko.Tako sem imel priložnost, da sem si ogledal utrinke, shranjenena osebnih računalnikih. Ob eni takih priložnosti me je prof.Manuel Devesa iz Madrida povabil, da se mu pridružim našpanski humanitarni misiji na Madagaskarju. Dokončno sva seo tem dogovorila spomladi na kongresu mediteranskega združenjaza koloproktologijo v Solunu.Priprave so začele kar hitro teči. Sproti so me obveščali, kajvse moram narediti. Naenkrat je bil čas za cepljenja in urejanjedokumentacije. 18. avgusta smo vsak iz svoje smeri pripotovaliv Pariz, od koder je bil dolg, skoraj 11-urni let do Antananariva,glavnega mesta Madagaskarja. Pridružil sem se skupini mladihšpanskih zdravnikov, dva pa sta bila tudi Argentinca, ki sta navezalastike v Španiji med specializacijo. Prof. Devesa je to potopravil že petič, tako da kakih presenečenj ni bilo.Ob prihodu so nas čakali malgaški humanitarni delavci in nasodpeljali na prenočevanje. Vožnjo smo nadaljevali takoj zjutraj,po zajtrku. Rezerviran je bil prevoz s kombiji. Po predpisih se jeDel zdravniške ekipe v operacijski sobi klinike Ambatoabo(Farafangana)100 Revija ISIS - November 2010vsa naša prtljaga vozila na strehi. Vožnja na jug, do mesta Farafangana,je trajala dva dni. Prvi stik z domačini je bil prenočevanjev drugem največjem malgaškem mestu Fianarantsoi. Tusmo si vzeli en dan časa za ogled narodnega parka Ranomafana,kjer smo si lahko ogledali nekaj zanimivih živali v deževnempragozdu. Predvsem so nas navdušili lemurji – opice, ki živijosamo na Madagaskarju in za čuda niso prav nič plašne. Breztežav smo si ogledovali tudi ptice, kameleone, drevesne mravljein vevericam podobne munge. Naslednji dan nas je čakala ševečja avantura na vožnji z vlakom. Vlak vozi dvakrat tedenskoskozi hribovite kraje osrednjega Madagaskarja do obalnega mestaManakara. Voznega reda pravzaprav ni, odpelje, ko uredijovse stvari. Na vmesnih postajah srečaš skromne hribovske ljudi,ki tudi potujejo ali izstopajo, vmes trgujejo. Na vsaki postajiso nas obstopile ženske, ki so ponujale domačo hrano in sadje,predvsem banane, ki so bile pozneje tudi naša vsakdanja hrana.Postajni načelniki so si ogledovali situacijo in zažvižgali za odhod,ko se jim je zdelo, da so ljudje v glavnem prenehali trgovati.Tudi mi smo se pomešali med to množico in ob žvižgu spetzlezli v svoj vagon prvega razreda, ki je bil poseben le v tem, dasmo imeli vsak svoj sedež. Tudi v Manakari so nas že pričakaliin bil sem zelo prijetno presenečen, da sem že od daleč slišalslovenski dober dan. Z voznikom je prišla namreč tudi prednicaklinike Ambatoabo sr. Marija. Za 80 km poti smo porabiliskoraj štiri ure, cesta v notranjost je zelo uničena, poškodoval joje lanski orkan in je še niso uspeli niti za silo popraviti.Klinika Ambatoabo v Farafangani je bila ustanovljena leta 1902kot bolnišnica za gobavce. Gobavost je sicer še vedno bolezen,s katero se srečujejo, vendar je dandanašnji ozdravljiva, bolnikidobijo zdravila in se zdravijo doma. Le redki potrebujejo hospitalizacijo,predvsem tisti, ki zdravil ne prenašajo. Bolnišnica jepozneje postala središče za zdravljenje lokalnih prebivalcev. Vnjej delata dva zdravnika domačina in v glavnem priučeno negovalnoosebje. Le redki imajo izobrazbo medicinskega tehnikaali sestre, so pa zelo požrtvovalni in z izkušnjami nadomestijopomanjkanje znanja. Oba zdravnika sta nam pripravila kakih50 bolnikov, ki so potrebovali kirurško zdravljenje. Glavnapatologija, ki me je najbolj pritegnila in je bila odločilna, dasem prišel, so bile vaginalne fistule, nastale kot posledica težkihporodov. Za naše razmere je nepredstavljivo, koliko mladih ženaje trajno poškodovanih po rojstvih, včasih tudi mrtvih otrok.Moram reči, da sem bil ob tem zelo prizadet, zdelo se mi je, daje tako moralo biti tudi pri nas v času, preden je Marija Terezijaposkrbela za šolanje babic. Tudi v naših krajih so v tistih časihzačeli resno porodništvo (dr. Makovitz). Poleg operacij vezikovaginalnihin rektovaginalnih fistul smo operirali še kar nekajodraslih in otroških dimeljskih kil, precej ginekoloških bolnic,bolnico z golšo in nekaj male kirurgije. Starši so bili zelo hvaležni,če smo otrokom poleg kile naredili še cirkumcizijo, ki je zamalgaške moške pravzaprav nujna.