slikanica pekarna miÅ¡maÅ¡ svetlane makaroviÄ kot sodobna pravljica
slikanica pekarna miÅ¡maÅ¡ svetlane makaroviÄ kot sodobna pravljica
slikanica pekarna miÅ¡maÅ¡ svetlane makaroviÄ kot sodobna pravljica
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
in nazoren slog. Pravljice imajo globok vzgojni pomen in so v prvi vrsti namenjene otrokom, da si<br />
ob izrisano lepih značajih ustvarijo svoje vzore in ob moralno izpeljanih dogodkih uravnavajo<br />
svoje nravno življenje. Njihova logika je sicer zgrajena na neverjetnih postavkah, toda je do zadnje<br />
potankosti strogo izpeljana. (Trdina 1969: 186-187)<br />
V svetovnem leksikonu mladinske književnosti avtorica Ulrike Bastian pove, da je<br />
<strong>pravljica</strong> v ožjem smislu še vedno sinonim za ljudsko pravljico, v najširši rabi pa zajema<br />
vso iracionalno mladinsko prozo. Pravljica je opredeljena <strong>kot</strong> »vrsta fantastičnočudežne<br />
pripovedi (najpogosteje namenjena otrokom), ki ne upošteva naravnih<br />
zakonitosti in tudi ne historičnih determinant. Odločilne elemente za potek dogajanja<br />
predstavljajo irealne postave, liki in čudeži« (Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur,<br />
v Tancer- Kajnih 1993: 8). Ljudska <strong>pravljica</strong> je nato opisana podrobneje, o drugih<br />
umetnih <strong>pravljica</strong>h pa leksikon ne govori. (Tancer-Kajnih 1993).<br />
Leksikon Cankarjeve založbe (Literatura) pravljico definira <strong>kot</strong>:<br />
pripoved o realnih pripetljajih, povezanih s čudnimi, fantastičnimi, neverjetnimi dogodki, ki je<br />
močno prežeta z domišljijo in zakoreninjena v nezavednem in mitičnem. Zanjo so značilne ostra<br />
delitev dobrega in zlega, ponavljajoči se motivi in liki, mistična števila, povezanost celotne narave<br />
in nadnaravnega (v obliki metamorfoz). Dogajanje je pogosto grozljivo, vendar je konec skoraj<br />
zmeraj srečen (kazen za hudobne, plačilo za dobre). /.../ Umetna <strong>pravljica</strong> je delo posameznega<br />
avtorja, ki prevzema motive in pripovedno tehniko ljudske pravljice. (Leksikoni CZ 1981: 198-<br />
190)<br />
Janko Kos pravljice uvršča v ljudsko slovstvo, kamor spadajo tudi legende, bajke,<br />
pripovedke in drugo. O <strong>pravljica</strong>h piše:<br />
Prav tako so prihajale v slovensko ljudsko slovstvo pravljice, ki so bile mednarodnega izvora in<br />
pomena. Niti legende niti pravljice niso na Slovenskem dobile izrazito svojevrstnega pečata, pač<br />
pa so ohranile svoj obči pomen. Izvirnejše so pripovedke z bajeslovno, legendarno, junaško ali<br />
razlagalno vsebino, saj se navezujejo na določen čas in kraj, razmere in običaje. S tem so postale<br />
značilnejše in izvirnejše. (Kos 1980: 21)<br />
Anton Slodnjak (v Goljevšček 1991) deli ljudsko prozo na štiri skupine: bajke, legende,<br />
pripovedke in pravljice. Prve naj bi izražale mitološke in verske predstave, strah pred<br />
nerazumljivimi silami. »Pravljice so čudežne zgodbe, porojene iz neugnane domišljije<br />
in izhrepenenja po čisti pravičnosti, nekatere pa tudi iz nagajive prevzetnosti – vendar<br />
so tu tudi novelistične, tj. realistične pravljice.« (Goljevšček 1991: 40)<br />
Mala literarna teorija (Kmecl 1976) Matjaža Kmecla o pravljici pove, da je tudi v<br />
domači strokovni terminologiji v zadnjem stoletju spremenila svoj prvotni pomen. V<br />
času Jurčiča in Levstika je <strong>pravljica</strong> označevala govorice, potem pa se je zgodil premik<br />
in <strong>pravljica</strong> je postala krajša prozna pripoved o čudežnih/fantastičnih dogodkih, ki nima<br />
časovne in krajevne opredelitve. Osnova je nasprotje med dobrim in zlim, pri čemer je<br />
4
Change language