slikanica pekarna mišmaš svetlane makarovič kot sodobna pravljica

Sledijo tri ilustracije in besedilo, ki prikazujejo, nadaljne dogodke. Tu sta prvič zorna
kota zamenjana. Ilustracija predstavlja zorni kot župana, saj je le-ta prikazan v hrbet in s
pomočjo tega »trika« se lahko bralec poistoveti z njim; besedilo je zorni kot
pripovedovalca.
Slika 43: Župan trka; vaščani čakajo pred vrati
Iz naslednje ilustracije lahko razberemo čas (večer oziroma noč), ki pa je izpostavljen že
v besedilu. Čas je izražen implicitno. Na naslednji strani besedilo in ilustracija povesta
isto, spodbijata se le v eni podrobnosti: »/.../ toda stopnice so bile prekrite z debelo
plastjo prahu /.../«. Tega v ilustraciji ni.
Zadnji list opisuje, kako so ljudje v kleti iskali Mišmaša, a ga niso našli. Ilustracija
prikazuje dvorano, polno pajčevin. Zorni kot besedila in ilustracije je isti – tretjeosebni
oziroma zorni kot bralca/pripovedovalca. Prostor je podrobneje opisan vizualno.
Besedilo in ilustracija sta v komplementarni interakciji. V tej izdaji se zgodba konča
tako kot v prvi izdaji. Avtorica vstopi v pripoved. Tu se modalnost spremeni iz
indikativne v dubitativno, saj nas avtorica pusti v dvomu, ali je pek resnično Mišmaš ali
ne.
Nikoli niso dognali, kaj se je zgodilo z Mišmašem. Vedeli pa so, da je vsega kriva jezična Jedrt, in
nihče v vasi se ni hotel pogovarjati z njo.
Tudi jaz ne vem več dosti povedati o peku Mišmašu. Ampak zadnjič sem se na potovanju ustavila
v vasici Miševo, ker sem slišala, da tam prodajajo izredno dober kruh. Našla sem pekarno z
napisom: PEKARNA MIŠMAŠ.
Pek je imel dolge črne brke in črne škratovske oči. Ampak mogoče je to kakšen drug pek z istim
imenom. Jaz si ga namreč ne upam vprašati, kako peče kruh. Navsezadnje me to tudi nič ne briga.
Glavno je, da je njegov kruh dober, ali ne? Pol kilograma belega, prosim! (Makarovič 2011).
64