slikanica pekarna mišmaš svetlane makarovič kot sodobna pravljica

pekarna in Mišmaš, ki prodaja kruh (slika 17). V tretji izdaji je izpostavljen le Mišmaš,
ki je obdan s kruhom; izgleda tako, kot bi bili mi kupci (slika 25). V zadnji izdaji je
največ prizorišča (slika 35). Prikazana je pekarna od zunaj in ljudje, ki hitijo po kruh.
Tako kot v prvi izdaji, tudi tu ni ilustracije Mišmaša. Izpostavljen je zunanji opis
pekarne.
Konec v prvi izdaji nas pusti v dvomu, saj ne vemo, ali je pisateljica zares srečala
Mišmaša ali ne:
Pek je imel dolge črne brke in črne škratovske oči. A mogoče je to kakšen drug pek z istim
imenom. Jaz si ga namreč ne upam vprašati, kako peče kruh. Navsezadnje me to tudi nič ne briga.
Glavno je, de je njegov kruh dober, ali ne? Pol kilograma belega, prosim! (Makarovič 1975).
Ilustracija na zadnji strani prve izdaje nam pri tem ne pove veliko, narisan je hlebec
kruha, ki pa nam lahko pove, da je pomemben kruh in ne kdo ga je naredil in kako.
V drugi izdaji avtorica doda še del, kjer pove, kaj se je zgodilo z ljudmi (postali so
pijanci in potepuhi) in s tem prikaže, kako so bili kaznovani (slika 23). Na koncu
pisateljica sreča muca, ki ve, kam je šel Mišmaš, a ji tega noče povedati. Vsak si mora
srečo poiskati sam. Na ilustraciji je prikazan muc s culo na rami, ki nam veselo maha
(slika 24).
Tretja izdaja se konča s pesmico, ki jo poje muc in govori o posledicah človekovega
vtikanja v druge. Konča se podobno kot druga izdaja, vendar zaradi pesmi nimamo
občutka moraliziranja. Na ilustraciji je prikazan muc, ki odhaja po poti stran od nas.
Samo iz ilustracije izvemo, da pesem poje muc (slika 34).
V zadnji izdaji je konec isti kot v prvi, ilustraciji pa se razlikujeta. Prikazana je
zapuščena klet, polna pajčevin, v katero so ravnokar vstopili vaščani.
66