slikanica pekarna mišmaš svetlane makarovič kot sodobna pravljica

Živalska pravljica se razlikuje od živalske zgodbe predvsem zaradi lastnosti in ravnanja
oseb – živali imajo zdravnika, se pogovarjajo in podobno. Svet v živalski pravljici je
ločen od realnosti. Realnost živalskih pravljic je krajevno neindividualizirana.
Glavna značilnost živalskih pravljic Svetlane Makarovič je moderno poustvarjanje
ljudskih besedil (basni). Značilna je tudi ljudska tematika: vrednost oziroma moč
prijateljstva in ljubezni (Sapramiška, Mačja predilnica in druge) ter moč in pomen
malih bitij (Se me kaj bojite, Glavni petelinček). Pravljična realnost ni idealizirana, saj
je v njej mogoče videti tudi prizore krutosti in nasilja (O Tacamuci, Pesjanar in bolhe).
Poleg krutih oseb tvorijo negativni pol tudi sebičneži, opravljivci (Miška nese v mlin, O
strašni lisički), zavistneži (Pekarna Mišmaš) in odrasli, ki omejujejo otroško razigranost
(Bonboni vile Mucinde). Kot pozitivna stran je prikazano otroštvo, ki je projecirano v
živali. Novost v njenih pravljicah je prikaz tabujev (zastrt prikaz izločanja, spolnosti).
Zelo opazen je pripovedni ton Svetlane Makarovič, pripovedovalec je vedno prisoten v
pravljici, kar se odraža v komentarjih.
Značilnosti pravljic S. Makarovič so predvsem humor, upor zoper sleherno poučnost in pravila,
hkrati pa prikaz pomena prijateljskega sobivanja in strpnosti ter skrivnostnosti in »svobode«
poetičnega živalskega ali pravljičnega vilinskega sveta. Lastnosti, ki jih avtorica prikazuje, so
nagajivost, radovednost in razposajenost, temeljna vrednota pa spoštovanje (svobode) drugega in
drugačnega. Svet praviloma nastaja skozi pogled živalskega lika (npr. Smetiščni muc), nasprotja in
razkoraki med živalmi pa se zlahka projecirajo v svet ljudi. Kakovost njenih zgodb je povezana
tudi z izbrušenim slogom, v katerem sta zaznana živost besede ter vnašanje nenavadnih tvorjenk in
zvez (predvsem presenetljivih imen). K poetiki njene besede veliko prispevajo tudi ilustratorji, s
katerimi se avtorica pojavlja – to sta predvsem M. L. Stupica in G. Vahen. (Slovenska književnost
III, Saksida 2001: 433)
4.2 Bibliografija
Poezija za odrasle:
Somrak, 1964; Kresna noč; 1968; Volčje jagode, 1972; Srčevec; 1973; Pelin žena, 1974;
Vojskin čas (pesniški list), 1974; Izštevanja, 1977; Pesmi (besedila sodobnih
jugoslovanskih pisateljev - Svetlana Makarovič, Niko Grafenauer, Tomaž Šalamun),
1979; Sosed gora, 1980; Pesmi o Sloveniji za tuje in domače goste, 1984; Svetlana
Makarovič, France Mihelič - Pesmi Svetlane Makarovič in Risbe Franceta Miheliča,
1987; Krizantema na klavirju (šansonska besedila Svetlane Makarovič), 1990; Kaj
lepega povej, 1993; Tisti časi, 1993: Bo žrl, bo žrt, 1998; Samost, 2002.
29